Sezonske gobe 2009

[barzen]

Vse grive delujejo odvajalno, daleč največ "strupa" pa ima lepa griva, ki zato velja za strupeno. Iz posnetka se sicer ne da vsega razbrati, možno pa je, da sta najbolj rumeni in majhni grivi ravno lepi grivi. Grive je že v praksi dokaj težko določiti, preko slabe slike pa je to skoraj nemogoče.

Lep pozdrav,
Bojan Arzenšek

[slavko]

Sodeč po fotografiji, gre za užitne vrste griv.

Od griv, ki so rumene barve, se je treba izogibati lepi grivi (Ramaria formosa), ki ima vršičke rumene barve, oblike črke u, vejice so nekoliko rožnatih barv, dnišče pa bele. Take vrste griv so strupene in povzročajo prebavne motnje.

Sicer pa vse vrste griv delujejo nekoliko odvajalno, tudi užitne.

Lep pozdrav,
Slavko

[klavir]

Tako je: pri dveh živo rumenih grivah je povsem jasno, da gre za rumeno grivo. Manj sta zanesljivi oranžni dve
(primerjajte s podobno sliko prve grive, ki sem jo poslal nekaj časa nazaj in prav tako ni bila lepa griva). Mislim, da so lepe
grive bolj okraste, ne pa tako živo rumenih ali oranžnih barv (bi se pa tudi pri teh dalo z nekaj domišljije najti
tri barvne odtenke na trosnjaku, tako da se na ta znak niti ne zanašam preveč). Kakorkoli, upam, da sta tudi oranžni
dve za v lonec, bom še malo preverjal...

Lep pozdrav

[slavko]

Pri oranžnih dveh grivah ne bi smelo biti težav, saj lepa griva s starostjo postane okrasto rjavih barv. Dodaten znak, da gre za lepo grivo je tudi to, da se vejice lomijo kot šolska kreda, saj so precej krhke.

Velja pa, da grive ni prav enostavno določati.

Lep pozdrav,
Slavko

[klavir]

Janez, tudi jaz svoje letošnje gobarjenje zaključujem... Hvala za vse lepe fotografije...

Enako seveda vsem ostalim, predvsem pa g. Slavku za vse njegove strokovne odgovore... Ko boste izvedeli, kdaj bo - če bo - prispevek na TV SLO - pa nas, prosim, predhodno le obvestite...

Vse dobro!

LP

Pozdrav.

Tud jaz sem tako rekoč končal z letošnjo sezono, ki je bila odlična .Vsem skupaj lep pzdrav ter upam ,da boste tud v naslednji sezoni nalagali čim več zanimivih fotk.

Ljudje, ne bodite tako črnogledi! Saj gobice še bojo. Tiste prave poznojesenske še sploh zrasle niso. Tako sem v torek v Marjeti na Dravskem polju nabiral same mlečne pečenice, tipično poletne gobe. Po drugi strani pa je res, da nam tisti nenadni mraz ni prinesel nič dobrega, saj je zraven pihal izrazito suh veter, tako da je bilo en dan po dežju v gozdu spet suho ko poper. Trenutna odjuga bi morala biti dobrodošla, če bo le malo več dežja. - Ne, res: morda letos ne bo toliko snežk, vijoličastih kolesnic, vitezovk, mišk in drugih podobnih gob (pa tudi še jurčkov), pojavljale pa se gotovo bodo. Tako se spomnim, da je bila jesen 2006 podobna: vijoličastih kolesnic, na primer, do prvega snega sploh ni bilo, potem pa so kar pridrle naplan. V gobarsko sezono namreč z lahkoto vključimo še november (če nam načrtov le ne prekriža sneg), jasno pa je, da takrat lahko  gobe nabiramo le po nižinah. In če vse to še ni dovolj zgovorno, še en ½dokaz½, da gobarska sezona ni končana: zrasle so namreč prve zimske panjevke, kar pomeni, da če je dovolj mrzlo za te, naše najbolj zimske gobe, ki najrajši rastejo tam nekje pri petih stopinjah, potem to pomeni, da smo res prišli v pravi čas tudi za zimske kolobarnice, vijoličaste kolesnice in druge poznojesenske gobe. Želim torej še naprej obilo gobarske sreče, predvsem pa: ne tako hitro obupati!

Lep pozdrav
Ivan

[Lojze07]

Pozdravljen, g. Ivan!

Saj ne gre za obup - vsaj pri meni ne, mislim pa, da tudi pri drugih ne 

Zagotovo pa ne letos, ko je bila bera več kot odlična, fantastična, podobna beri izpred štirih, petih let...

Je pa res, da pozno jeseni nisem nikoli gobaril, podobno kot zgodaj pomladi in poleti ne... Gobariti začnem nekje v juniju - končam pa običajno že v oktobru...

Verjamem, da gobe še rastejo... Žal pa poznojesenskih ne poznam tako dobro, da bi jih upal pobirat, da bi jih pa hodil samo gledat in slikat, pa se mi, priznam, zaradi lenobe, preprosto ne da.. :-[

Vse dobro in lep pozdrav!

LP

[klavir]

Kot sem že (na srečo pravilno) napovedal, so začele rasti še poznojesenske gobe. Tako predstavljam nekaj spodnjih
slik (morda zadnjih v tej sezoni) iz okolice Maribora...


Zanimiv štor z najrazličnejšimi gobicami. Vidimo lahko bradovcem podobne rumeneče bradače (creolophus cirrhatus), sljudnate
tintnice, ...


Od začetka novembra pridno rastejo tudi vijoličaste kolesnice, zelo okusne, a precej nepoznane gobe

P.S.: Ponavadi se ljudje moramo skloniti, da poberemo kakšno naravno kulinarično poslastico. Seveda pa so tudi tu
izjeme: gobe lahko rasejo tudi bliže nebu kot zemlji, kot na primer bukovi ostrigarji izpred nekaj dni visoko na deblu
starega drevesa. In tako ni bilo dovolj, da dela pač ni šlo opraviti podnevi, da nikakor ni bilo suho vreme in da je
baterija ugašala, ker ni bila dovolj napolnjena; ne, niti dva metra visoka proteza za plezanje (½lojtra½) ni bila zadosti,
treba si je bilo pomagati še z vejo za drezanje gob...



Vse dobro...

[klavir]

Znova lep pozdrav!

Sem bil že prepričan, da ne bo več o čem pisati na forumu in sem se kar poslovil. A zarečenega kruha se največ poje...

Namreč, takšnega novembra kot je letošnji, še nisem doživel in verjetno se bo marsikdo z menoj strinjal. Res je neverjetno,
da šele zdaj rasejo poznojesenske gobe. Ampak tako je boljše, veliko boljše! Kdo bi lahko zameril, da v drugi polovici
oktobra gob ni bilo kaj dosti na spregled, če pa so samo šle počivat? Takrat smo lahko kljub vsemu našli še precej poletno-
jesenskih vrst, ki pa zdaj več ne bi mogle zrasti. - Saj veste, ponavadi novembra nabiramo še zadnje, pogosto zmrznjene
gobe in če naberemo več kot za dno košare, je že krasno, letos pa, nasprotno, tako odlično..., po dve, tri, štiri košare
samih najboljših gob.

In spet smo bili na Goričkem, tik ob madžarski meji, tam, kjer že več let gobarimo - tokrat že drugi teden zapored. To so
ogromni gozdovi z vsaj tremi potočki, ki so izdolbli majhne dolinice in štirimi grebeni (sam nikoli ne pridem dalje kot do
drugega, ker že za to porabim pet ur). Vsekakor se najbolj splača obiskati mahovnate prostore v iglastih predelih gozda,
ki sicer tudi prevladujejo, tam je prejšnji teden na nas čakala košara snežk. Podobno je bilo tudi danes, snežk je bilo sicer
nekoliko manj, ker pač ni utegnilo zrasti veliko novih, zato pa še vedno pol košare lisičk (navadnih, lijastih in žoltih, ki so
zaščitene), nekaj marel (zadnjič 50) in gromozansko število redkih zelenkastih kolobarnic (ljudsko vitezovke, zelenke, rumene
snežke). Te gobe so bile v preteklosti izredno čislane (francosko plemstvo, na primer, jih je zadržalo zase, medtem ko
so podložniki smeli jesti kravjačam podobne gobe), le dandanes jih skoraj nihče več ne zna nabirati. Če zimske
kolobarnice v tem gozdu namreč še poberejo, te druge vsekakor pustijo ali pa brcnejo, ker pač niso snežke. A po krivici,
goba je povsem enake kvalitete, čeravno drugega okusa, a tu ne gre več za stvar okusa! Ali kot sem nekje prebral,
da je vitezovka strupena goba izvrstne kvalitete. - Tu smo pa že pri dejstvu, da se je s temi gobami nedavno
zastrupila skupina Francozov, ker morda kot Napoleon niso poznali mere in so gobe vsekakor jedli dan za dnem.
Kakorkoli, bile so tri smrtne žrtve in od takrat bi naj to gobo pustili pri miru, saj slabi prečno-progaste mišice, med
katere spada tudi srce. Tu se tudi jaz strinjam, pustimo jo pri miru, a ne čisto, saj v običajnih količinah in ne dan
za dnem očitno ne škodi, če pa jo brez posledic uživajo že stoletja. - No, verjetno bo Slavko vedel o tem napisati in
svetovati še kaj več, za tiste, ki bi se s to gobo radi spoznali.

In tako sem še eno gobarjenje pripeljal do konca. A ne še čisto - če ne bo nepredvidenih vremenskih sprememb, to je
snega, bomo v te gozdove šli še enkrat - na svečano zadnje uradno sezonsko gobarjenje, ki bo 30. novembra. - In,
gospod Tdk, lahko ste srečni, da živite na Goričkem, povsem blizu takšnih gozdov, v katere lahko greste skoraj vsak
dan in vam ni treba opraviti najprej 90 km iz Maribora (in seveda prav toliko poti tudi nazaj)...

Zdaj pa še nekaj slik:



Zimske kolobarnice ali snežke



Lijaste lisičke

Vitezovke:








Čisto preveč jih je, a človek kar ne more nehati nabirat...

[tdk]

Hm,kaj dodati...doma sem na zahodnem Goričkem;zračna razdalja do Avstrijske meje je 3-4km;gobarim večinoma v bližini doma;z avtom se peljem 3km pa sem v gozdu kjer sem letos največ gobaril;občasno grem tudi bolj vzhodno,tudi do Madžarske meje na severu Goričkega.
Kot sem že napisal je letošnja sezona res izjemna;do letos sem nabiral le jurčke,lisičke in marele;letos pa predvsem zaradi te spletne strani,foruma in pomoči poznavalcev ali ekspertov za gobe sem spekter zelo razširil;nabiral polstenke,turke,štorovke,zimske kolobarnice,meglenke,vijolične kolesnice.
Gozdovi na Goričkem so res nekaj posebnega;vmes težko prehodni zaradi terena ali vsepovprek podrtih dreves;v večini pa je pravi užitek sprehod po gozdu;če pa je bera solidna pa je še toliko bolje.
V tej pozni jeseni  je vsak obisk gozda kar se tiče bere bil izjemen.3x sem imel košaro polno,gobe sem nesel do avta in jih dal v vrečko;s košaro pa nazaj v gozd...in spet je bila polna.V teh dneh je res pravo bogastvo gob na Goričkem;pred vikendom sicer nimam veliko časa za iti v gozd;ko pridem iz službe je pa skoraj tema.Izkoristim pa praktično vsako prosto uro ali dve za obisk gozda.

Edino kar sem letos pogrešal so jesenski jurčki,ki jih je na Goričkem bilo bore malo;enake izkušnje imajo tudi kolegi gobarji,ki jih poznam.
Gob je doma res veliko;tako zamrznjenih kot vloženih v kis;sem pa skoraj toliko gob kot jih imam doma razdelil sorodnikom,znancem in prijateljem.

lp tdk

[klavir]

Za konec...

Letošnja gobja sezona je bila zaključena na Goričkem, kot sem tudi upal, da bo. Kar se tiče gobic, jih je bilo dovolj,
da so več kot spodobno zaključile letošnjo zelo dobro gobjo sezono (med junijem in novembrom je bilo le v drugi
polovici oktobra zaradi nenadnega mraza čutiti pravo pomanjkanje gob, november je bil pa sploh še nedoživeto
dober). Za zaključek sem pri nabiranju dal prednost snežkam, vitezovkam (tj. zelenkastim kolobarnicam) in lijastim
lisičkam. Vsega skupaj je bilo za eno zvrhano košaro, žal pa se je pokazalo, da je že precej suho in se gobe sušijo.
Kakorkoli, doma smo pekli snežke in vitezovke in težko bi rekel, katere so bile boljše. - In če snežke še lahko najdemo
povsod, pa zelenk drugod kot na Goričkem še nisem našel, štajerski konec jim očitno ne ustreza. - In jutri pridejo na
vrsto še morske kozice z lijastimi lisičkami in rdečim kaviarjem na listih zelene solate - ponovno odličen recept iz knjige
Gobe avstrijskih avtorjev Susanne in Walterja Tilla - objavljam, ko bo mogoče.



Čisto za konec smo se po zamejskih obronkih Goričkega zapeljali do reke Rabe, da je bila potešena radovednost
glede rasti zimskih panjevk. Ni jih bilo veliko, saj v suhem vremenu bolj slabo uspevajo, nekaj primerkov pa vendarle.


Tu smo iskali zimske panjevke...

Srečno