Zimske gobe

[klavir]

Kdo je še videl kaj takega?

Sneg je, mrzlo brije, zunaj vse ledeni, na vsem lepem pa se pojavi želja, da bi šli po gobe. Bolje, da takšnih želja ne
razglašamo vsem znancem naokoli, ker ne bodo ničesar razumeli. V najboljšem primeru bodo pripomnili nekaj o
neuporabnosti lesnih vrst gob; če jim bomo pa poskušali razložiti, da mislimo na gobe z mehkimi, užitnimi trosnjaki,
nas bo komaj še kdo vzel zares. Bolje bo, da pokažemo kakšno dobro gobjo bero. In kaj bomo pokazali?
Poznamo vsaj tri vrste užitnih gob, ki tudi po snegu in pri zelo nizkih temperaturah razvijajo trosnjake, saj jim prav
take razmere ustvarjajo pogoje za rast. Vendar tu, kot že rečeno, nimamo v mislih drevesnih gob, katerih trosnjaki
ostanejo nedotaknjeni dolga leta. Ne, gre za gobe, ki jih je možno dati na krožnik.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Omenimo najprej najpopularnejšo in splošno znano vrsto, ki jo lahko dobimo v tem letnem
času. Gre za bukovega ostrigarja (Pleurotus ostreatus), ki ga je seveda mogoče dobiti tudi v trgovinah, lahko ga pa
tudi umetno gojimo. (V podrobne opise gob se ne bom spuščal, saj je vse to že zelo zadovoljivo opisano prav na tej
spletni strani.) Bukovega ostrigarja lahko najdemo v obrečnih lokah in listnatih gozdovih. Kot že ime pove, najraje
zrase na bukvah, lahko pa tudi na oslabljenih topolih, vrbah, orehih in drugih listavcih. Nobena redkost niso odrasle
gobe s premerom klobuka do 20 cm. Vendar moramo paziti, da ne naberemo že prestarih gob, saj postanejo žilavo
trde in celo grenke. Gobe rastejo na stalnem prostoru in tam razvijajo trose. Zato si dobro zapomnimo drevesa, na
katerih rastejo. Žal pa so ostrigarji nekoliko redkejše gobe in tudi na mestu, kjer rastejo, ne ženejo prepogosto.
Največkrat se zgodi, da dobimo te gobe oktobra ali novembra, ko nastopi prvi mraz, kasneje pa redkeje.



Veliko pogostejša pa je zimska panjevka (Flammulina velutipes), goba, ki najraje raste na vrbah. Takoj jo opazimo med
zimskim rastlinjem zaradi medene barve. Pojavlja se na listavcih, največkrat v večjih skupinah. Kadar goba zajeda živo
drevo, ga v nekaj letih umori in potem raste dalje na mrtvem lesu. Zimska panjevka začne rasti sredi oktobra,
najpogostejša je novembra in decembra, če je leto primerno, pa tudi še januarja ter februarja. Izjemoma jo lahko
dobimo še marca.




Zimska panjevka ima nekoliko bolj sladek, skoraj sadni okus, zato se lahko pri pripravi jedi meša s prav takšnimi vrstami
zelenjave, na primer s korenčkom. Druga možnost pa je, da jedi dodamo zelišča ali jušno kocko; potem bo goba
imela okus pač po tem.




Z zgornje slike se približno vidi, na kakšnih terenih najpogosteje naletimo na zimsko panjevko. To so vrbove obrečne in 
potočne loke, najdemo pa jo celo v opuščenih gramoznih jamah.




Zimska panjevka ne more brez šoka. Tistega mrzlega, kajti pokaže se šele takrat, ko narava že nekajkrat zmrzne. Pa ne
med zmrzaljo, temveč po njej. Zelo so ji všeč odjuge, ko je nekaj stopinj nad ničlo. Takrat jo zagledamo, kako vsa
šopasta raste na panjih listavcev. Ni ji kaj prida mar, ko je spet pod ničlo in oledeni še sama, nato pa v naslednji odjugi
raste naprej.




To gobo najlažje spoznamo že zato, ker je, saj takrat ni skoraj nobene druge gobe. Ima temno rumen ali okrast
klobuk s sluzasto površino, bele do rdečkaste lističe in sprva rumenkast, nato pa v spodnjem delu vse bolj črno
žametast bet.

In končno moramo pri nabiranju zimske panjevke paziti, da je ne zamenjamo s kakšno njej podobno gobo. Velike
verjetnosti za to sicer ni, saj bomo pozimi našli le malo gobjih vrst, vendar popolna previdnost nikoli ni odveč. 
Možna je zamenjava s kakšno žveplenjačo ali celo s smrtno strupenimi vrstami kučmic, pa morda še s kakšno
drugo vrsto majhnih gobic, ki rastejo pozimi na lesu. Tako bi se neizkušenemu gobarju lahko primerila naslednja
zamenjava:




Zimsko panjevko posebno na Japonskem na veliko umetno gojijo (imenujejo jo enokitake), vendar so gojene gobe kaj
malo podobne tistim iz narave. Imajo čisto majhne, bele klobučke in zelo dolg, tanek bet, ki ne počrni. Razlog za vse te
razlike je ta, da gobe gojijo na temnem prostoru, kjer se klobučki ne morejo obarvati; zaradi namerne velike
vsebnosti CO2 pa poženejo nenaravno dolg bet.

Takšno obilno gojenje ima razlog tudi v tem, da ima zimska panjevka nekatere sijajne zdravilne odlike. O tem poroča
npr. Čechlovsky F. (1978). Avtor navaja, da je imel zapleteno sladkorno bolezen, trdovratne ekceme na rokah in nogah,
kronično vnetje trebušne slinavke in ishemijo srca s preživetim infarktom. Tedensko je zaužil 2 kg (!) zimske panjevke
v različnih jedeh, se pričel počutiti dobro ter premagal bolezen, kar so potrdili tudi zdravniki. Na Japonskem so iz
plodišča gob izolirali antibiotik proteinske zgradbe, imenovan flamulin. Odkrili so namreč, da ima goba citostatične vplive
na Ehrlichov tumor in sarkom 180 (Komatsu s sodelavci, 1963). Spet drugi viri poročajo, da so iz Flammuline izolirali tudi
štiri frakcije polisaharida, ki inhibirajo rast sarkoma pri miših. V Botaničnem institutu akademije v Peterburgu so 1975. in
1981. leta potrdili, da ima ta sijajna goba tudi veliko trombolitično aktivnost (Gavrilova s sodelavci 1981).

Končno pa je treba opozoriti še na pretirano uživanje teh gob: v zadnjem času so namreč v zimski panjevki zaznali
toksično snov flammutoxin, ki bi lahko povzročila hemolizo (razpad rdečih krvničk), a le ob izredno velikih količinah
zaužitih gob. Brez nevarnosti pa jih lahko uporabimo tudi do pol kilograma na osebo po jedi, običajno pa seveda
pripravljamo jedi iz največ 30 dag gob, tako da zaradi teh najnovejših podatkov zimskih panjevk nikakor ni potrebno
umakniti iz kulinaričnega seznama.

Odkar se znamo pozdraviti z zimskimi panjevkami, se morda bolj zanimamo za zdravilne gobe. Ena takšnih je tudi
bezgova uhljevka ali judeževo uho (Auricularia auricula-judae). Njeno vrstno latinsko ime hoče spomniti, da se je
Judež obesil na bezeg, čeprav je bilo morda zanj usodno kako drugo drevo. Kakor koli že, to je baje njegovo uho.
Bezgova uhljevka raste praviloma samo na bezgu. Čas teh gob pa nikoli ne pride, ker je vedno. Pravi.



Bezgova uhljevka je proti mrazu odporna goba, uhljaste oblike in rjave barve.

Ta goba je cenjena predvsem na Kitajskem, dobimo pa jo tudi v eni naših trgovin na razdelku, namenjenem sestavinam
za kitajsko hrano. Goba sama je sicer popolnoma brez okusa in nespremenljivo žvečilna, vendar nekaterim jedem doda
aromo. Kot vse parazitske gobe jo je možno tudi gojiti.

Že od davnih časov so judeževo uho uporabljali kot zdravilo za vnetje oči in proti glavobolu. Standardna medicina je
uporabljala posušena in zmleta plodišča za zdravljenje vodne bolezni trebuha in ekstremitet. Posušena plodišča so
namakali v vodi dokler se niso ponovno napela. Take gobe so dajali na glavo proti glavobolu, uporabljajo pa jih tudi kot
anti-hemoragičen faktor za zdravljenje rdečih oteklin, podkožnih zalitij in hemeroidov. Judeževo uho so koristili še
za blaženje vročine in zniževanje telesne temperature.

S tem smo pravzaprav opisali nekatere lastnosti treh najpomembnejših gob, ki rastejo pozimi - s posebnim poudarkom
na zdravilnosti. Čisto na kratko naj omenimo še rumeno drhtavko (Tremella mesenterica), ki tudi raste od jeseni do
pomladi. Ta zanimiva goba ima popolnoma želatinasto plodišče in raste na odmrlih steblih in odpadlih vejah listnatega
drevja. Za prehrano je neuporabna, čeravno ni strupena; v  literaturi pa navajajo, da je goba uporabna v medicinske
namene, za kar jo izkoriščajo od 1940. leta, poleg tega vsebuje zdravilno snov, imenovano tremelin (Stach Z. 1940).
Zaradi svojega želatinastega trosnjaka so jo uporabljali tudi kot oblogo za zdravljenje vnetja oči in mrtvoudnosti dela
telesa.



In kot zadnjo omenimo prelepo škrlatno čašico (Sarcoscypha coccinea), ki ponavadi začne rasti februarja in vztraja do
aprila. Raste na odpadlih vejah in šibju ali navidezno na tleh. Čeravno marsikje piše, da je zelo redka in ogrožena goba,
je pri nas kar pogosta. Je brez okusa, lahko pa barvno popestri kakšno jed. Po podatkih znanstvene literature so
škrlatno čašico uporabljala severnoameriška plemena Indijancev, ki so živela okoli Velikih jezer za zaustavljanje krvavitev.

[jernej]

Zelo poučno in zanimivo. Nekaj me zanima. Kako je z uživanjem zimske panjevke? še na naši strani piše, da je v velikih količinah škodljiva!?

[slavko]

Pri uživanju zimske panjevke (Flammulina velutipes) je treba biti previden. Zimska panjevka je pogojno užitna goba in jo je pred uporabo treba prekuhati. Vsebuje toksično snov flammutoxin. Pri uživanju je pomembna količina gob v odvisnosti od mase človeka, ki gobe uživa. Zato je težko podati natančne količine.

Verjamem, kar je napisal klavir, da je nekdo použil 2 kg tedensko in mu niso škodovale. Če bi použil enako količino dnevno, bi verjetno rezultat bil drugačen.

Nekaj spletni strani, ki opisuje toksično snov flammutoxin:
http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender.fcgi?artid=1219565,
http://tintling.at/fach/z_attacke.htm, 
http://books.google.si/books?id=WPWsZNvOqVAC&pg=PA394&lpg=PA394&dq=flammutoxin&source=bl&ots=8JxFBo2_wI&sig=X2Efm1JON8nDM9U67P8Ym2qAlh4&hl=sl&sa=X&oi=book_result&resnum=10&ct=result#PPA394,M1

Lep pozdrav,
Slavko

[klavir]

Od člankov, ki jih je poslal Slavko, je po mojem mnenju najbolj zgovoren zadnji. Zaradi preciznosti navajam tukaj dva bistvena odstavka (v originalu, da ne bo kakšne pomote zaradi prevoda):

"This edible mushroom contains the cardiotoxic protein flammutoxin. Flammutoxin is not toxic by mouth and, therefore, should not be a problem if the mushroom is ingested."

"In animal studies, flammutoxin causes EKG changes such as ST-segment depression, and T-wave inversion. It also produces local irritation and edema when injected and inhibits the respiration of Ehrlich ascites tumor cells."

Iz tega dvojega torej sledi: uživanje zimske panjevke ne more biti nevarno, saj flammutoxin deluje toksično le, če ga injiciramo v telo.

[slavko]

"klavir" je napisal

Iz tega dvojega torej sledi: uživanje zimske panjevke ne more biti nevarno, saj flammutoxin deluje toksično le, če ga injiciramo v telo.

Ne morem se strinjati z ugotovitvijo "klavirja", da uživanje zimske panjevke (Flammulina velutipes) ne more biti nevarno.

V odgovoru sem podal nekaj referenčnih člankov. Več se jih lahko dobi, če v spletne iskalnike vpišete pojem flammutoxin.

Namen je bil opozoriti na toksično snov, ki povzroča hemolizo – razpad rdečih krvničk. Tudi nemški avtor enega od navedenih člankov s spletne strani http://tintling.at/fach/z_attacke.htm pri opisu zimske panjevke doda znak:

Flammulina velutipes [Samtfuß-Rübling] o

 essbar (užitna)
o hämolytisch (povzroča hemolizo)

Na naši spletni strani, http://www.gobe.si/Gobe/FlammulinaVelutipes, je prav tako podano opozorilo:

UPORABNOST: glede na malo izbiro svežih gob v istem letnem času (mišljeno je pozimi), je dobra, vsestranska. Pretirano uživanje te gobe je škodljivo.

Zimsko panjevko, ki jo poznano tudi pod imeni enoki ali enokitake, umetno gojijo in torej ni strupena. Vendar opozorila o pretiranem uživanju niso odveč.

Ob tem bi opozoril še na članek o smrtni zastrupitvi s pogojno užitno gobo zelenkasto kolobarnico (Tricholome equestre), ki je na naši spletni strani http://www.gobe.si/Gobe/TricholomaEquestre. Pri uporabnosti piše:

UPORABNOST: pogojno užitna, surova je škodljiva, sicer pa ena izmed najokusnejših vrst, primerna za najrazličnejše jedi, ne pa presna v solati! Lahko pa je strupena, če jo zaužijemo v velikih količinah; glej Tricholoma equestre poisoning, http://www.hc-sc.gc.ca/ahc-asc/media/advisories-avis/_2001/2001_115bk-eng.php.

Do objave članka leta 2001 nobeden ni vedel, da je pretirano uživanje zelenkaste kolobarnice lahko smrtno nevarno. V čalnku bralec lahko zasledi kaj se smatra za pretirano uživanje:

...excessive quantities, about 500g of fresh mushrooms per person per meal over at least three days, were consumed.
(pretirana količina je približno 500g svežih gob na osebo, ki obroke s takšno količino gob uživa vsaj tri dni)

in naprej kaj ni pretirano uživanje:

...limiting their consumption to no more than one small portion (about 100 grams uncooked weight) per week.
(priporočljiva količina je 100g svežih gob enkrat tedensko)

Lep pozdrav,
Slavko

[klavir]

Domnevo o neškodljivosti uživanja zimske panjevke sem povzel iz enega znanstvenega članka, kot je tudi omenjeno. Prav mogoče je, da drugi strokovnjaki menijo drugače. Zdi se mi tudi, da ta druga plat teh prej docela užitnih in celo zdravilnih gob še ni dokončno raziskana, zato prihaja tudi do nekoliko nasprotujočih si trditev. Vendar se strinjam s tem: dokler nepreklicno ne potrdijo brezpogojne užitnosti neke gobe, se goba smatra in mora šteti za potencialno nevarno.

Mimogrede, avtor nemškega članka označi s simbolom, ki pomeni nevarnost hemolize med mnoštvom drugih gob tudi rdečkasto mušnico ali bisernico (Amanita rubescens), kar je seveda pravilno. Vendar pri nas velja trditev, da je surova bisernica precej strupena, dobro prekuhana ali pečena pa odlična užitna goba. Očitno nekaj podobnega ne velja za zimsko panjevko ali pač...?

[slavko]

Prekuhana zimska panjevka je okusna goba. O tem ni dvoma. Kar sem želel poudariti je količina zaužitih gob.

Pri zelenkasti kolobarnici so v članku iz leta 2001 omenili, da je pretirana količina 1,5 kg svežih gob v treh dneh. Nisem še zasledil članka, ki bi omenjal kolikšna je pretirana količina zimske panjevke.

Verjetno zimske panjevke v naravi ne nabirajo tako pogosto kot zelenkasto kolobarnico, ali pa kakšnih drugih vrst gob; denimo takšnih, pri katerih obstaja nevarnost hemolize.

Na pisanje "klavirja" sem se odzval zaradi tega, ker je omenjal veliko količino gob (2 kg) tedensko, ki jo je použil Čechlovsky F. in domnevno ozdravel.

Bralca bi lahko ta informacija navdihnila v razmišljanju, da je prav količina gob bila odločilna za ozdravitev in bi jih morda v želji za hitrejše okrevanje použil še večjo količino. Osebno sem prepričan, da temu ni tako. Zaradi tega se mi je zdelo pomembno predstaviti tudi drugo plat, namreč da je zimska panjevka v pretiranih količinah lahko nevarna.

Splošno pravilo pri uživanju gob je, da jih ne smemo jesti pretirano veliko. Tudi užitnih ne.

Lep pozdrav,
Slavko

[dennis]

Pozdravljeni!

To sta pa sliki današnje najdbe zimske panjevke.
Okoli 25 dag sem jih tudi nabral(na celotnem štoru jih raste kakšen kg)
in z užitkom pojedel.Njami ;D



LP

[klavir]

Zimske panjevke še vedno rastejo! Te so pririle iz lubja vrb v eni ½šoderjami½ blizu Kidričevega. :)







In še da se malo pohvalim. Nekje, kjer gre dnevno vsaj 100 ljudi mimo, rastejo na vrbi ostrigarji najboljše sorte. V jeseni mi jih pogosto poberejo, na srečo pa ne vedo, da lahko zrasejo tudi v zimskih odjugah. Pred prejšnjim snegom so začeli rast in sem jih s težkim srcem pustil na štoru, da so dozoreli. Na mojo srečo so ostali tam, kjer so bili...  ;D

[klavir]

Lep pozdrav!

Čeprav pozno, so v teh dneh zrasle prve škrlatne čašice (Sarcoscypha coccinea), prelepe gobice s škrlatno rdečo notranjostjo, v gobjem kraljestvu prve znanilke konca zime in začetka pomladi.

Kako lepo je tudi, ko doma v enolončnici dobiš na žlico poleg cvetače ali ohrovta še kakšno škrlatno čašico, pa čeprav ima samo okus po juhi. ;)

Vrste gob, ki so rasle do zdaj, pa se počasi poslavljajo (bezgove uhljevke bodo seveda ostale) - tako je bilo najti le za vzorec zimskih panjevk.








Ker je še vedno relativno mrzlo, menim, da marčnic letos pred sredo marca ne bo. Ampak pustimo se presenetit!

[jernej]

Ja letos je huda zima. Spomnim se, da sem lansko leto pri nas na bolj prisojnih pobočjih že januarja slikal čašice, letos jih pa še ni. Tak čas pa sem lansko leto nabiral marčnice. Letos pa bo pomlad prišla z zamikom.

[klavir]

Zadnjič sem po dolgem času spet našel gobe, ki jih ne poznam.

Evo sliko za determinacijo:




Pozdrav!

[jernej]

zimska čeladica

[tdk]

Glede na razmere in temperaturna nihanja in snežne padavine zadnjega tedna pa še malo nazaj...me nekaj zanima:
G. Slavko mi je pred časom na forumu pojasnil kako je z rastjo gob v pozno-jesenskih oz. zimskih pogojih;povedal je nekako takole:ko pade temperatura za dlje časa pod -4 stopinje se rast ustavi;ko pa temperatura spet naraste gobe pričnejo znova rasti(trosovke)...in me sedaj zanima,kako bo ta čudna zima(pred dvema dnevoma -21,pa cca 10cm snega;danes +13 tu na Goričkem,snega nikjer več,je pa drugje po SLO verjetno zelo podobno) vplivala na rast poznojesenskih in zimskih gob?

Se lahko pričakuje,da bodo poznojesenske gobe(npr. zimske kolobarnice) spet pričele rasTič

Bodo bolj rasle zimske gobe(panjevke)ali sploh ne?

Pa za marčevke,ki jih do sedaj še nisem nabiral...bi naj pričele rasti,ko sneg skopni;ali ni sedaj takih pogojev za rast marčevk,čeprav je koledarsko gledano daleč od rasti...hvala že vnaprej za odgovore na kopico vprašanj...


lp tdk

[slavko]

Zanimivo si bo ogledati kako je ta temperaturni šok vplival na rast gob.

Na določene vrste gob nizka temperatura nima tako močnega vpliva. Večinoma so to gobe, ki rastejo na drevesih, kot npr. bezgova uhljevka, zimska panjevka, različne vrste ostrigarjev... Mislim, da bi se take vrste gob lahko našle.

Če ste doma blizu gozda, lahko preverjate kako je ta temperaturni šok vplival na rast gob. Ocenjujem da je trajal toliko časa, da je zavrl rast gob kot so npr. zimske kolobarnice.

Marčna polževka ali marčnica še ne bo rasla prav kmalu. Pogoji zanjo so pravšnji šele proti koncu februarja, če bo ta mesec manj hladen in bolj vlažen. Naši gobarji beležijo prve najdbe marčnic v drugi polovici februarja.

Področje, kjer ste doma, je znano po rasti marčnic. Prepričan sem, da boste naslednje leto z velikim veseljem poslali na forum vaše prve slike marčnic. Te gobe so zelo okusne. Kljub temu jih nekateri jedo z zadržkom, saj imajo predvsem starejši primerki gob nekoliko penetranten vonj, ki ljudi spominja na urin. Pri kuhi se ta vonj razdiši.

Lep pozdrav,
Slavko