Sezonske gobe

[klavir]

Lep pozdrav!


Za to gobo so mi nekoč že povedali, katera je, in da ni za na mizo. Žal sem ime pozabil. Zato dajem sliko gor. Poskušal sem slikati tako, da se vidi goba z obeh strani.


Gobe te vrste imajo marsikatere značilnosti lupinarjev: lupino v dnišču beta, bet brez obročka in nažlebkan rob klobuka. Zdijo se mi pa premalo robustne za lupinarje. Katera goba je torej to? (Na spodnji sliki gre za tri bolj tipične primerke iste gobe)

[slavko]

Določitev po slikah:

1. Zavita širokolistka (Oudemansiella radicata), http://www.gobe.si/Gobe/OudemansiellaRadicata. Nekateri gobo imenujejo gobji pastir.
2. mislim, da je na sliki rjavi lupinar (Amanita fulva), http://www.gobe.si/Gobe/AmanitaFulva. Podoben je oranžni lupinar (Amanita crocea), http://www.gobe.si/Gobe/AmanitaCrocea, vendar je slednji večji.

Lep pozdrav,
Slavko

[klavir]

Zrasle so neke majhne gobice, ki jih še ne poznam. Pa bi me zanimalo, katere bi bile. Klobuček je luskat.
Poleg tega sem našel še nekaj mlečnih pečenic (Lactarius volemus), ki jim poznavalci bogve zakaj pravite sočne mlečnice; in me zanima, če jih smemo dati za kakšna dva dneva surove v zmrzovalnik, ker edino surove gobe se lahko potem hrustljavo prepražijo na olju. Čeprav jih večina ne mara, meni so vendarle dobre - kot bi jedel slanike.

Lep pozdrav!

[Gregor]

Kako velike so te gobice? Kje in na čem rastejo? Ali imajo kakšen vonj in okus? Kakšen je bet?

[klavir]

Vidim, da sem prejšnjič posredoval premalo podatkov. Zato sem si naslednjo gobo podrobneje ogledal.
Na sliki je majhna gobica, ki je rasla na lesnih ostankih na Pohorju, višina je bila okoli 1000 metrov (mimogrede kot informacija: na Arehu še ni gob). Klobuk je rjav, lističi pa svetlo rjavi. Bet je lisast, od vrha proti dnu vedno temnejši. Diši po lesu, kjer je rasla, okus pa je neizrazit.
lp

[slavko]

Mislim, da je na posnetku predirna plamenka (Gymnopilus penetrans), http://www.gobe.si/Gobe/GymnopilusPenetrans. Goba ni užitna.

LP, Slavko

[klavir]

Spet sem jaz. Ker so počitnice, ostane dosti časa za hojo po gozdovih. In skoraj zmerom naletim na kakšno gobo, ki ji še ne vem vrste in rodu. Pri teh majhnih gobicah je to prek knjig prilično težko. Mislim, da gob na spodnjih dveh slikah še nisem dal v determinacijo.


Klobuk te majhne gobice je rumenkasto rjave barve z izrazito grbico. Lističi, ki se na sliki ne vidijo, so enake barve, kvečjemu malo svetlejši. Bet je bel in zlasti spodaj kosmičast.


Zdi se podobna ščitovkam, tudi raste iz lesa, vendar (še) nima rožnatih lističev.


Lactarius volemus

[slavko]

Prva na sliki bi lahko bila goba iz rodu čeladic (Mycena). Glede na to, da radi gobarite, predlagam, da gobo slikate tudi pod klobukom. Vendarle je premalo podatkov, če je goba slikana le od zgoraj. Predlagam tudi, da gobe slikate čim bliže. Tako so potem na posnetkih lepo vidne podrobnosti, ki pomagajo pri določitvi.

Na drugi sliki je mlada jelenova ščitovka (Pluteus cervinus), ki še nima rdečkastih lističev.

Gobo na zadnji strani ste pravilno določili. Nekateri tovrstne gobe obožujejo. Pravijo, da imajo okus po dimljenem siru, drugim je okus bliže ribam. Goba je sicer pogojno užitna - po toplotni obdelavi pa užitna.

LP, Slavko

[klavir]

Spet lep pozdrav!

Tale prva gobica sicer ni kaj posebno privlačna na pogled, vendar me vseeno zanima, katera bi lahko bila (vsaj rod). Moram se opravičiti, ker mi spet ni uspelo slikati gob v gozdu. Zdi se sicer podobna vitki korenovki iz odgovora št. 6, nisem pa prepričan. Na prvi fotografiji je slikan klobuk s pecljem, na drugi pa za vsak primer še spodnja stran.





Je to mogoče spreminjavi goban (Boletus pulverulentus)? Zelo močno pomodri še preden ga sploh do konca prerežeš. Dober pa ni bil preveč.


Tole bi pa morala biti rdeča polstenka ali mavelj (Xerocomus rubellus). To obstaja eno tako rastišče v ½mojem½ gozdu in sem jih že lani pobiral. Precej so dobri. Res je sicer, da bi še zrasli, vendar postanejo potem takoj črvivi in je boljše pustiti v gozdu stare primerke, da oddajo trose.

[slavko]

Se strinjam z določanjem gob - prva je vitka korenovka (Collybia dryophylla), naslednji je spreminjavi goban (Boletus pulverulentus) in zadnja slika rdeča polstenka (Xerocomus rubellus).

LP, Slavko

[klavir]

Pri zadnjem gobarjenju smo našli zelo veliko čokatih mušnic, ki so varirale od svetlo do temno sive, vse so pa imele nažlebkan obroček. Pa mi je prišlo na misel, da pravzaprav ne vem, ali je vsaka siva mušnica s takšnim obročkom tudi že čokata mušnica. Zato postavljam vprašanje: ali je mogoče trditi, da je vsaka mušnica s sivim klobukom in nažlebkanim obročkom užitna? Ne vem namreč, ali obstaja več vrst mušnic s sivimi klobuki in nažlebljenim obročkom in ali so vse užitne. Panterjeva mušnica seveda ne sodi zraven, ker ima le-ta seveda gladek obroček in še druge razlike. Bilo bi priročno, če bi lahko postavili kakšno takšno trditev.

Lep pozdrav
Ivan

[slavko]

Pri gobah zmeraj ni enostavnih trditev. Praviloma vaša trditev drži, a obstajajo izjeme, npr. ostrokrpa mušnica (Amanita echinocephala), http://www.gobe.si/Gobe/AmanitaEchinocephala in rjava mušnica (Amanita regalis), http://www.gobe.si/Gobe/AmanitaRegalis. Obe sta strupeni in imata nažlebkan obroček.

Pogosto pa se zgodi, da pri stari gobi obroček odpade. Potem gobarja lahko zavedeta pegasta mušnica (Amanita pantherina), http://www.gobe.si/Gobe/AmanitaPantherina in porfirasta mušnica (Amanita porphyria), http://www.gobe.si/Gobe/AmanitaPorphyria, ki sta tudi strupeni.

Lep pozdrav,
Slavko

[klavir]

Spet lep pozdrav!

Že prejšnjo nedeljo smo šli gobarit na Kozjak, tam pri Kapli, kjer je bilo na gozdni površini približno 1000X500m toliko gob kot jih je navadno v več kilometrskem gozdu. Redkokdaj sem na tako majhnem prostoru videl toliko gob, sploh v tem času. Gozd se je rahlo dvigoval, poraščen pa je bil predvsem s smrekami, torej iglast gozd, edino vmes se je našlo kakšno listnato drevo. Po mojih dosedanjih izkušnjah bi naj bil poleti za gobarjenje primernejši listnati gozd, v jeseni, ko se pa neha poletna suša, pa iglasti, vendar tokrat ni bilo tako, najbrž zato, ker je dovolj padavin.
No, in tako smo šli. S predpostavko v glavi, da nekaj gob že bo, čim manj, tem bolje, ker saj človek ne more jesti samo teh gozdnih plodov. Vendar je hitro presenetila že prva lisička, pa golobica, nato pa že prve bisernice ter čokate mušnice. Ni bilo dolgo, ko smo naleteli na tole vrsto gob. Da je koprenka, bi si skoraj upal trditi, katera pa, to pa rajši ne.



Nato sledi že druga gobica, ki je še ne poznam, čeprav sem jo že večkrat videl.



No, bisernic in čokatih mušnic je bilo ogromno. Naj omenim, da so ocvrte na dunajski način res izvrstne in lažje prebavljive od mesa, tako da ga lahko včasih kar nadomestijo. Zanimivo je, da skoraj vsi ljudje, s katerimi se v gozdu srečam, te gobe poznajo (se pravi bisernice), pobira pa jih skoraj nobeden ne ("tako, za vsak primer"). Saj nimam nič proti temu, da jih zame več ostane, težava je samo, ker jih preveč ostane, potem pa takšnih okusnih gob kar ne moreš nehati nabirat...



Tokrat sem odkril nekaj povsem novega. Največ gob ne zrase tam, kjer bi bilo zanje najlažje, ampak v polprehodnih gosto zaraščenih smrekovih zasadih. To bo skoraj zagotovo spet posledica dežja, ker na tleh ni namreč nobene podrasti, sploh ničesar razen smrek, ki so spodaj že čisto oguljene, vsepovsod pa vlada mrak. No, in tam mrgoli lisičk, bisernic in krastavk (lepo ljudsko ime za čokate mušnice), pa tudi gobanov, teh "pravih" in onih drugih, predvsem žametnih, ki pa ne zaostajajo dosti za jurčki. Ko smo doma takole prerezali enega čudovitega žametastega gobana, ki bliskovito pomodri, sem se vprašal, le kaj za ena  snov to povzroča? Ali je znana? Pri gobah s cevkami pa naj omenim še prvo najdbo popraste lupljivke in nekaj lepih leponogih gobanov.



Tukaj se začne ena zanimiva prigoda. Namreč: vsak gozd ima svojega lastnika. In tako srečamo eno hudo žensko, ki pravi: "To je moj gozd in to so moje gobe!" Ni ji bilo namreč prav, da smo imeli mi več lisičk in gobanov kot ona. Odgovor je bil seveda karseda previdno prijazen, da je nabiranje gozdnih plodov za zdaj še "obče dobro". Morda je takšen zakon do lastnika res malce nepravičen, vendar kako pa bi bilo za nas gobarje, če bi smeli samo še v državne gozdove. Ne vem, jaz nisem pameten... Je pa imela tudi ona svoj "greh": lisičke je nabirala kar v navadno vrečko. Seveda, ker je bila ženska res zelo huda, sem bil kar lepo tiho.



Ko smo našli tegale lepotca, ni več oprezala za nami...



LP

[jernej]

Ja moram rečt. da ste zelo lepo opisali vaše gobarjenje. Ko gobe rastejo so ljudje pripravljeni storiti marsikaj. Med drugim so se tudi svojimi cenjenimi jeklenimi konički pripravljeni peljati po najslabših gozdih cestah, pa tudi vlakah, samo da pridejo bolj hitro do gob. zato tej ubogi ženički, ki je pokvarila vaše gobarjenje ne zamiriti preveč. Gobe so pač "meso brez kosti" je rekel eden izmed domačinov v Lovrencu. ;)

Tista goba, ki je ne poznate je opečnata koprenka (Cortinarius bolaris), hudo strupena prav tako kot njena sorodnica na zgornji sliki, ki pa je ne poznam.

[klavir]

Evo, imam še nekaj slik (zadnjič bi jih bilo že preveč).




A je to kakšna zrnovka?


Mogoče ena od zraščenk?


Z žametnimi gobani se je mogoče tudi takole poigrati, preden pristanejo v kakšni jedi... ;)