Sporočila

Hvala, Mičo, za odgovor! Karavanke so zelo "raztegljiv" pojem, saj segajo, če prav vem, vse od bližine Storžiča (ta spada še v Kamniško-Savinjske Alpe) do tromeje nad Ratečami. Priznam, da ta konec bolj malo poznam, sem pa, če sem bil tam pravi čas, vedno kaj dobil. Celo pod Stolom, ko sem se vračal z vrha, pa spotoma malo skrenil s poti. Kaj naj naredim? Ne kaže mi drugega, kot da mi žena (danes mi je "prepovedala", da jo še naprej poimenujem, njena sestra, pri kateri smo praznovali njen god, pa se je smejala na vsa usta, ko sem omenil, ali naj jo v prihodnje imenujem po gorenjsko "naša", kot je izjemni ribniški humorist svojo ženo na prireditvi v Hrovači) rano v jutru skuha močno črno kavo, potem pa pod Karavanke, nato "pot pot noge" in kar bo, bo. Če me ne boš že Ti prehitel, Mičo!? Najhuje mi je bilo, ko sem jo še v temi brusil v gore, nato pa so me začeli prehitevati gobarji s svojimi avtomobili. Kar čutil sem, da se bo to zgodilo tudi na mojih terenih. Kot je mojemu prijatelju nad Koroško Belo, ko je stopil v gozd, dejal gobar: "Ovdje je moj teren!" Kako hudirja, če je pa to moj gozd, sem jaz njegov lastnik?! Ali bo res treba začeti postavljati zapornice, pobirati mitnino, kot so jo že v Jezusovem času v Sveti deželi? V Sloveniji gobarino, borovničnino, brusničnino ...? Danes sem slišal, da to nameravajo narediti na Pokljuki. "Lubi Slovenci", pamet v roke, če je že ni v glavah, bi dejala moja rajna tašča.
Mičo, Ti pa le pridno nabiraj, pa tudi drugi vrli gobarji! Retournez a la nature! je dejal slavni Rousseau. Veliko Slovencev že to počne, vedo zakaj.

Tudi jaz Ti čestitam, Mičo! Vidim, da si že na Pokljuki. Kje si nabiral, v katerem koncu? Ali proti Kozji glavi, Blejski koči, Zajamnikom ...? Hvala Ti, da si nam (mi) zadnjič povedal, da rastejo lisičke. Šel sem po tvojih sledeh in kar lepo nabral, tudi štiri jurčke. Resda obgrizene, vendar bolje kakor nič. Žena Marta je bila sicer neusmiljena, ko je vzela nož v roke, vendar je od vsega nabranega ostalo gobjih dobrot vsaj za nekajkrat. Dobil sem tudi prvo dežnikarico. Malo staro sicer, a prva je prva! Pred kratkim sem Te že hotel poklicati zaradi medu, ker smo vsega pojedli, priznani vaški čebelar, h kateremu sem hodil, pa ga nima več. Nato sem se spomnil dveh čebelarjev in bil "uslišan". Prihodnjič pridem k Tebi, ker vem, da imaš odličen med. Kdaj se bova vnovič poskusila v odbojki? One to one!
Vse dobro in še naprej uspešno nabiranje!

Včeraj sem bil z ženo Marto prvič na Goričkem. Zelo me je mikalo, da bi se malo sprehodil po gozdovih, a je bilo za to premalo časa. Govoril sem z domačini. Povedali so mi, da ni gob; kot vzrok pa navajali tudi dejstvo, da ljudje ne grabijo več stelje, je preveč listja, pa dež ne more dobro namočiti zemlje in jurčki ne morejo prikukati ven. Ob cestah in poteh, kjer sva se vozila, nisem videl nobenega ustavljenega avtomobila; žal pa v križišču pri Dolnjih Slavečih veliko prižganih sveč v spomin tragično preminulemu mlademu vozniku, vsem voznikom pa v opomin. Ljudje tukaj res prehitro vozijo. Z Goričkega sva z ženo namesto jurčkov prinesla krasne paradižnike in paprike, bučno olje in okus po nafti iz Moravskih Toplic; najbolj pa naju je navdušil Grad z romarsko cerkvijo Marije Vnebovzete, v kateri sta svoje sledi pustila tudi naš največji arhitekt Jože Plečnik in veliki slikar Stane Kregar, malce pa sva pokukala tudi v nekdaj veličastni grad nad krajem. Kaj vse smo imeli Slovenci, danes pa se strokovnjaki ubadajo s tem, ali naj to obnovijo in kako!? Je pa Goričko krasna dežela, zares vredna ogleda. Prihodnjič upam, da tudi z jurčki v košarici. Mogoče kakšen mali nagib od poznavalca, kje jih je dobiti, ko bo dovolj moče in pravi čas za to???
Čestitke vsem, ki ste v teh dneh kaj nabrali. Midva z ženo sva tokrat predvsem "odkrivala" nama neznani prelepi del pokrajinskega obraza Slovenije!
Vse dobro!

Ne, nisem mislil tako, ljuba "mušnica" (tudi teh nisem videl na Pokljuki, pa jih zelo občudujem), kajti pravi gobar ima vedno vsaj osnovne "gobarske pripomočke" pri sebi, skoraj vedno tudi kaj najde. Če ne drugega, pa občuduje okolje, kjer rastejo gobe. Pred leti sem od nekega gobarja ali gobarke slišal, da "jurčki avgusta počivajo". Letos so očitno julija, pa sem si rekel, mogoče bo pa avgusta kaj drugače, zato sem jo z ženo in njeno sestro mahnil na Pokljuko. Rezultat: kljub vsemu vsaj po začetnem razočaranju kar lepa bera lisičk, jagode in sem in tja zaužite borovnice pa so bile "za povrh". Upam, da bo za jutri napovedani dež kaj pospešil!? Ali pa jurčki resnično "avgusta počivajo"? To naj povedo izkušeni starejši gobarji. Lep dan, lep sprehod po Pokljuki ali kje drugje.
Vse dobro!

Danes sem bil na Pokljuki. Nič jurčkov, nekaj lisičk, nekaj šampionov, večinoma starih in obžrtih, sem in tja kakšna golobica. Žena Marta je nabirala jagode in borovnice. Slednjih je bolj malo, se že "pacajo". Ljudje pa kar iščejo, a se morajo zadovoljiti s tistim malim, kar dobijo. Največje presenečenje zame je bila starejša ženica, ki se je na močno valovitem terenu opirala na dve berglji (oporni palici), a vneto stikala za gobami in borovnicami. Nekateri imajo res voljo, da jih občuduješ! Pri nas (z mano je bila še Martina sestra Marinka) sta se ustavila dva prijazna Celjana in nas povabila na borovnice na Smrekovec. Vsi pa smo občudovali slovenske biatlonce in biatlonke, ki so vneto trenirali na cesti na rolkah. Bili so tako hitri, da so daleč za seboj pustili kolesarja. Mogoče tudi zaradi mojega spodbujanja: Dajmo Teja, dajmo Jakov, dajmo Klemen! Saj veste, za koga gre!? Kljub temu, da smo malo dobili, smo uživali v prekrasnem okolju, na svežem zraku. Ko smo se vračali, nas je pri Blejskem Vintgarju, kamor smo naredili ovinek, presenetila množica avtomobilov, parkiranih kar na travniku. Pa ne le nas, tudi prijaznima Angležema, ki sta hotela do cerkvice sv. Katarine, pa smo jima svetovali kako in tudi, naj se vrneta skozi Vintgar.  Kljub vsemu: bil je krasen dan, čeprav je treba na Pokljuko naokrog na izvoz Jesenice-Vzhod, vendar prekrasen gozd, svež zrak, prehojene poti in stezice odtehtajo pričakovanja po jurčkih. Ljubitelji Pokljuke že veste, zakaj. Pa saj tam vedno kaj "pribode" iz tal!