 Del ekipe, ki je sodelovala na razstavi. |
 Tudi predsednica društva je pomagala. |
 Sponzor razstave in lep aranžma. Na mizi je tudi ogromen Žvepleni lepoluknjičar. |
Lepi aranžmaji so bili prava paša za oči.
 Mladi obiskovalci z zanimanjem poslušajo determinatorja. |
 Ekipa determinatorjev v akciji. |
 Obiskovalci si z zanimanjem ogledujejo razstavo. |
Determinator mentor v akciji.
Običajnih gob ni, nabirali pa smo vrste, ki jih že več let nismo videli.
Katere gobe bomo nabirali še to jesen? - Gobe je treba poznati, pravi Anton Poler: "Ko ljudje vidijo, kakšne so možnosti, kako hitro nastanejo pomote, se šele prav zavejo nevarnosti, v katere se podajajo zaradi neznanja"
Foto: Urška Šprogar
Anton Poler, strokovnjak za določanje gliv
Zaradi obilice dežja in velikih ter hitrih temperaturnih sprememb je letos za rast gob prav nenavadno leto. Kako so rasle gobe, opisuje Anton Poler, strokovnjak za določanje gliv in avtor številnih knjig o gobah: "Že spomladi so rasle jesenske vrste gob. Na naši razstavi smo sicer predstavili 600 različnih gob, vendar med njimi ni bilo nobene mraznice, ki so značilne za ta jesenski čas. Res je nenavadno leto, ko običajnih gob ni, nabirali pa smo vrste, ki jih že več let nismo videli. Več je koprenk in manjkajo kolobarnice. Tačas pričakujemo, da bodo kolobarnice še rasle, predvsem zimska kolobarnica, znana pod imenoma sivka ali snežka. Pričakujem, da bo zrasla še prstenolistna kolobarnica ali miška, ki jo ljudje manj poznajo, ter še druge vrste kolesnic, kot so vijoličasta, podvihana in bledovijoličasta. Miška je prstenolistna kolobarnica, je prijetnega okusa, če pa je grenka in pekoča, jo zavržemo. Sicer pa na splošno ljudje tudi koprenk ne nabirajo, čeprav je v borovih gozdovih pogosta mazava koprenka, ta je tudi edina med koprenkami, ki jo priporočam za nabiranje, ostalih ne priporočam, ker jih lahko hitro zamenjamo s strupenimi sortami. Ob nabiranju so ljudje lahkomiselni in pri zimskih kolobarnicah poberejo tudi pogubno kolobarnico. Bolj nevarna je pegasta kolobarnica, ki je dobrega okusa, a strupena. Ne vem, kako bi ljudi pripravil, da bi se poučili, da se brez ustreznega znanja ne hodi nabirat gob. Vsaj na tečaje za začetnike naj pridejo. Ko ljudje vidijo, kakšne so možnosti, kako hitro nastanejo pomote, se šele zavejo nevarnosti, v katere se podajajo zaradi neznanja."
V tem času rastejo tudi ježki, ki pa so pogosto grenki. Dobro se da pripraviti edino rumeni ježek, ki ga poskusimo že na mestu nabiranja, a če okusimo močno grenčino, ga ne nabiramo. Ko pa ga pripravljamo, pa z njega postrgamo iglice.
"Pod borovci je pogost tudi rjavi ježek, od lističark pa povževke, dobri sta zajetna koprenka in pesniška polževka, pa suha in gozdna polževka, bela je manjša in primerna za vlaganje v kis. Ko jih enkrat spoznamo, se ne moremo več motiti," pravi poznavalec Anton Poler. "Letos je bilo veliko gobanov v višjih legah in po strminah, kjer jih običajno zaradi suše nikoli ni bilo. Ob letošnji vlagi pa se je micelij močno razraščal in gobe so množično pognale. Predvidevam, da bodo gobani še v nižinah bližje morski obali. Ko bodo ljudje hodili nabirat kostanj, bodo še našli jesenske gobane, ki rastejo tudi pozno v jesen, ter hrastove in brezove turke."
Foto: Urška Šprogar
Zajčki rastejo v skupinah in čopasto.
Gobam cevarkam olupimo klobuk, grive pa prekuhavamo
Med cevarkami bodo letos zrasle še maslenke, macesnovi gobani in kravjače, ki so tudi dobre za vlaganje, ampak samo zelo mlade. Letos dobro raste popularna črna trobenta, lisičke, lijasta lisička in navadne lisičke. Manj primerne za prehrano so grive, znane kot medvedje tačke, ker delujejo odvajalno. Če pa grive pripravljamo, jih obvezno najprej prekuhamo in vodo odlivamo, vendar s tem izgubimo tudi koristne snovi, ki se v vodi izluščijo. Za uživanje so primerne samo živo rumene, bledo rumena in lepa griva so strupene.
Zajčki so gobe, ki rastejo čopasto in okoli skupnega beta je več glavic, tako ni možno, da bi se zastrupili, če pa so posamič, se lahko zastrupimo, če jih zamenjamo z rdečelistkami.
Gobe jejmo zmerno, raje manj
Vedno pa se moramo zavedati, da gobe zaradi kompliciranih sestavin niso normalna hrana in da lahko škodijo tudi gobani. Nikakor nima smisla pretirano kopičenje gob v zamrzovalniku.
Gobe so slabo prebavljiva hrana. Treba jih je drobno sesekljati, tudi olupiti in očistiti, da odstranimo vse luske in olesenele dele beta. Vedno jih režemo na tanke koščke, posebno določene vrste, kakršna je vijoličasta bledivka, ki je zelo okusna, čeprav je žilava. Gobe lažje prebavimo, če jih zrežemo zelo na drobno; večje kose pa kar neprebavljene izločimo.
Vedno je potrebna zmernost. Anton Poler navaja primer: "Vitezovka je rumena kolobarnica, zelo je dobra, in pri nas jo nabiramo in uživamo. Ker raste posamič, tudi ni škodljiva. Dobili pa smo poročilo, da so vitezovke množično zrasle v Franciji ob obali, kjer so deset ljudi odpeljali v bolnišnico in so trije celo umrli, ker so z gobami zaužili substanco, ki slabi prečno progaste mišice. Zato vse vrste gob jejmo zmerno, raje manj. Otroci pa sploh ne."
Tudi zaradi onesnaženosti so gobe lahko vedno bolj nevarne, ker vsebujejo mnogo zaščitnih sredstev, težke kovine, lahko so tudi radioaktivne, kar je zelo slabo za naše telo. Nekatere gobe pa sploh ne rastejo več tam, kjer je bilo posuto umetno gnojilo. Včasih smo na travnikih lahko našli do 50 vrst gob, tratnice lahko rastejo do prve slane, večina je užitna. Zaradi kemičnih sredstev in gnojil pa je uničen micelij, tako da gob na intenzivno gnojenih travnikih ni več, enako tudi ni več travniških rož. Anton Poler pojasnjuje, da za izginjanje gob niso krivi nabiralci, pač pa onesnaženje.
Foto: Urška Šprogar
Gobe je treba poznati.
Po napovedih vremena za ta teden je pričakovati, da bo ob koncu tedna v gozdovih več gob in gobarjev. Še vedno velja, da lahko naberemo le do dva kilograma gob na dan. Gob ne dajemo v vrečke, ampak v pleteno košarico, da ves čas z njih v okolje padajo trosi in se gobe tudi tako razmnožujejo. Velja tudi pravilo, da naberemo samo zdrave gobe, starih ne nabiramo in tudi čisto mladih ne. Ob iskanju gob tudi ne brskamo po zemlji, ker s tem pretrgamo micelij.
Nikoli ne nabiramo drobnih in sivih gob. Med belimi livkami je nekaj smrtno nevarnih. Gobe moramo sami določiti in nikoli ne smemo sprejeti podarjenih gob. Že v gozdu moramo vedeti, kaj bomo z njimi in v skrinje lahko spravimo le napol pripravljene in razdeljene po obrokih, če jih samo blanširamo, pa ne bodo okusne.
Foto: Urška Šprogar
Ljudje so lahkomiselni in pri zimskih kolobarnicah poberejo tudi pogubno kolobarnico.
Avtor: Urška Šprogar (VEČER, Maribor)
Polžarji, vlažnice, golobice, zajčki, kolesnice, livke, čeladice, rdečelistke, trobente, kukmaki in še mnogo drugih vrst svežih gob je bilo te dni razstavljenih v prostorih društva Kuda Angela Besednjaka v Mariboru. Na razstavi, ki jo je pripravilo gobarsko društvo Lisička, je bilo mogoče videti kar okrog 550 vrst gob, ki so jih člani društva nabrali v okolici Maribora in širše. Kot je povedal Slavko Šerod, določevalec gob, je društvo po številu nabranih vrst že leta nad slovenskim povprečjem, kar je posledica strokovnega dela in poznavanja.
Kot je povedal Šerod, so obiskovalci razstave spraševali predvsem po razlikah med užitnimi in strupenimi gobami: "Vsak si želi imeti ključ, po katerim bi enostavno ločil užitne od strupenih gob. Ta ne obstaja. Najboljši način spoznavanja gob je udeležba na ekskurzijah pod vodstvom gobarskih strokovnjakov; po literaturi spoznavati gobe je nezanesljivo, hitro je mogoče zamenjati vrste med seboj." Ob tem je Slavko Šerod poudaril, da lahko ljubitelji gob nabrano prinesejo na srečanja društva, kjer bo strokovnjak določil vrste gob.
Avtor: Nataša Rižnar (VEČER, Maribor)
