Nore gobe? nori Slovenci

V Evropi menda ni bolj gobarskega naroda od nas, toda, opozarja BARBARA PANCE, to še ne pomeni, da je kultura na visoki ravni. Za mušnice in druge strupenjače v teh krajih menda obstajata samo dva scenarija: ali končajo na krožniku kakšnega ignorantskega nesrečneža ali pa so zbrcane in poteptane. Pet 12.08.2005

»Mi, Slovenci, to smo vam tiči, noben strup nas ne uniči«, neustrašno buči star ljudski napev, ki pa vsaj za tako čislane gozdne sadeže ne drži povsem. Da so gobice res težke, težke v božjo mater, je v verze koval slovenski modernist Tomaž Šalamun, vsaj nemo pa mu lahko, najčešče ovenčana v sram zaradi zaletavosti in topoglavosti, pritrjuje truma slovenskih gobarskih analfabetov, ki se v gozdove domače, kljub omejevanem iznosu gob iz naravnega okolja, zapodijo kot svinja med bisere. Sezona trka na duri, bele halje pa so znova začele pihati opozorila v prevečkrat gluha in vase zaverovana ušesa številnih priložnostnih gobarjev, ki ob pogledu na jaso, posejano z raznobarvnimi gobami, vijejo roke k nebu in vsevprek vneto polnijo košare, ne meneč se za osnovna pravila skrbnega paberkovanja med plejado kipečih klobukov in bleščeče belih batov. Ti, samozvani vseznalci, so po mnenju slovenskih zdravnikov tudi najpogostejši gostitelji cevi za izpiranje in dolgotrajni hranilniki pestrega izbora medikamentov za lizanje gobjih ran, če jih iz bolnišničnih postelj prej ne odnesejo v krsti. Najhujše zastrupitve pa se v najsrečnejšem primeru končajo »zgolj« s presaditvijo jeter.

Zelene nad rdeče. Odisejade se zadnje čase sicer končujejo z manj padlimi gobani kot pred leti, vendar kljub temu ne gre zanemariti posledic ali celo smrtnih udarcev zaradi použitja strupenih gozdnih plodov. Točnega statističnega zapisa o zastrupitvah in smrtih zaradi uživanja neprimernih gob v Sloveniji nimamo. Med poznavalci se je ohranila tragična prigoda sovjetskih vojakov, ki naj bi jih med vojno namesto krogel pokosile - zelene mušnice. Menda naj bi na Slovenskem našli gobe, podobne tistim iz sibirske pokrajine. Po obilnih pojedinah, ki so si jih puškonosci privoščili med prečkanjem našega ozemlja, jih je po gurmanskih užitkih pokosila zahrbtna starka s koso. Tudi južni bratje, ki so begali proti severu nekdanje skupne domovine in na naših jasah pobirali neke vrste belih gob, po poznejših ugotovitvah podobne travniškim kukmakom, so trpeli zaradi vnetih zadnjičnih odprtin in vzdraženih grl. Jedli so neužitne kravnjače, ki v večjih količinah sprožijo prebavne motnje.

Po gobe šli. Podatki o zastrupitvah zgolj stihijsko pokrivajo obdobje od leta 1980, ko so zdravniki endokrinološkega oddelka ljubljanske pediatrije pri življenju obdržali tri otroke, vendar so vsi utrpeli hudo okvaro jeter in srčnih mišic. Leto pozneje se je v jesenskem času zastrupilo 34 otrok, ena odrasla oseba ni preživela. Leta 1982 so v klinični center v prestolnici v dvajsetih dneh sezone hospitalizirali 26 otrok, ki so jih starši zastrupili z gobami, čeprav vsak ozaveščen gobar ve, da otroški organizem sploh ne prenese tovrstne hrane. Dve leti pozneje si je življenje zagrenilo najmanj 34 ljudi, medicinsko osebje je izgubilo bitko v gobji agoniji očeta in sina iz Maribora, ki jima je strup zelene mušnice razjedel jetra in druge vitalne organe. Zavladalo je zatišje - pozneje so ga pripisali ne tankovestnim gobarjem, temveč vsesplošnemu strahu pred radioaktivno oporečnostjo narave zaradi eksplozije jedrskega reaktorja v Černobilu. Ko je čut za nevarnost ohromil, so vrli gobarji spet drli v gozdove. V poznih osemdesetih so zdravniki komaj rešili 79-letno ženico, ki se je prenajedla sicer nestrupenih gob, vendar ji je okrepljena porcija povzročila napad želodčnih kamnov, dva človeka sta zaradi gob umrla. Desetletje pozneje sta umrla še dva uživalca, zadnja smrtna žrtev, ki ji je botrovala preslaba ozaveščenost pri nabiranju in uživanju gob, pa je bila v letu 2000.

Manj hospitalizacij. Urgentno pomoč zaradi znakov zastrupitve potrebuje najmanj 25 ljudi na leto. Zdravniki imajo največ dela na vrhuncu poletne in jesenske sezone, ki traja vse do oktobra, a tudi med letom nemalokateri strastni uživalec poišče nujno pomoč tudi zunaj rastočega obdobja zaradi hranjenja z vloženimi ali zamrznjenimi gobami. »V zadnjem desetletju je vse manj zastrupitev z gobami. Po podatkih Registra za zastrupitve v Kliničnem centru v Ljubljani se je v zadnjih štirih letih zdravilo 33 bolnikov. Vzrok za upadanje števila hospitalizacij je morda v tem, da lažje zastrupitve z gobami večinoma obravnavamo ambulantno. Splošno upadanje števila zastrupitev z gobami pripisujemo tudi preventivni vlogi Centra za zastrupitve, pri čemer imajo zagotovo zasluge tudi mediji, ki opozarjajo na nevarnost uživanja gob,« mag. Lucija Šarc, dr. med., s Centra za zastrupitve v Kliničnem centru v Ljubljani, pojasnjuje trenutno sliko tveganih gobarskih ekspedicij.

Sindromi zastrupitev. »Znaki zastrupitve so odvisni od vrste gob, ki smo jih zaužili, in jih glede na klinično sliko uvrščamo v sindrome. Ti so poimenovani po strupih, ki jih vsebuje skupina gob: amatoksinski, giromitrinski, ibotenski, koprinski, muskarinski, psilocibinski in orelaninski. Dodana sta še dva sindroma, in sicer gastrointestinalni, ki ga povzročajo doslej še neidentificirani strupi številnih gob z lokalnim učinkom na gastrointestinalni trakt, in indigestivni sindrom, ki ni vezan na toksine. Pojavi se lahko zaradi preobilnega gobjega obroka, neustrezne priprave sicer užitnih gob, težke prebavljivosti, zaužitja pokvarjenih ali sekundarno strupenih gob, predhodne bolezni prebavil, alergije na mikoproteine. Večina zastrupitev z gobami se res začne s slabostjo, bruhanjem in drisko, različna pa sta čas, ki preteče od gobjega obroka do pojava teh prvih znakov, in nadaljnji potek zastrupitve. Od drugih začetnih znakov naj omenim le halucinacije in delirij po zaužitju gob, ki povzročajo psilocibinski in ibotenski sindrom.«

Zdravniki pri zastrupljencu najpogosteje zaznajo gastrointestinalni sindrom, ki običajno mine brez posebnega zdravljenja, vendar se ga v začetni fazi le težko loči od še vedno smrtno nevarnega amatoksinskega sindroma, katerega najpogostejši povzročitelj je zelena mušnica ali Amanita phallodes. »Začetni znaki so povsem enaki, le da se pri mušnici praviloma pojavijo nekoliko pozneje, običajno osem do deset ur po zaužitju gob, čez dan ali dva se šele pokažejo zanesljivi znaki zastrupitve z amatoksinom. Okvara jeter lahko zelo hitro napreduje in se konča s smrtjo. Pravega antidota ali protistrupa še vedno nimamo. Poleg dobrega podpornega zdravljenja in odstranitve strupa, še preden se absorbira iz črevesja, imamo na voljo le silibinin. To zdravilo pa je učinkovito le, če ga damo pravočasno, v zgodnjem obdobju po zaužitju gob,« pojasnjuje mag. Šarčeva in opozarja vse morebitne gobarske diletante, da se prvi znaki zastrupitve z amatoksinom pojavijo pozno, učinkovitost silibinina, ki ga uporabljamo kot antidot, pa je omejena na prvih 48 ur. »Trajne posledice zastrupitve z gobami ostanejo še pri orelaninskem sindromu, ki ga povzroča poljska koprenka. Toksina orelin in orelanin lahko povzročita trajno okvaro ledvic, da je potrebna hemodializa. Vendar so te zastrupitve pri nas redke,« pomirja mag. Lucija Šarc.

50 gramov je dovolj. »Zastrupitev nastane predvsem zaradi nepazljivosti in prevelike samozavesti nabiralcev. Nikoli ne nabiramo gob s knjigo v roki, ampak se o užitnosti posameznih vrst posvetujemo z dobrimi poznavalci ali se včlanimo v katero od društev. Prvo pravilo gobarjenja pravi: nabiraj le tiste gobe, ki jih sam res dobro poznaš. Če se bomo tega držali, se ne bomo nikoli zastrupili,« svari dolgoletna gobarka Ana Ivanovič in pojasni trpko gobarsko šolo. »Doživela sem izkušnjo, ki je skoraj privedla do usodnega konca članov ožje družine. Zakonski par se je pred leti veselo podal nabirat gobe in nabral kar lepo količino raznih vrst. Ne vem, kaj me je kar samo potegnilo na obisk k sorodnikoma v trenutku, ko sta čistila nabrane gobe. Ob pogledu nanje so se mi pošteno zašibila kolena - poleg golobic, gobanov, lisičk in kaj vem česa še so bili tudi klobučki smrtno strupenih zelenih mušnic, za povrhu pa še nekaj klobučkov pegastih oziroma panterjevih mušnic. Če bi jih takrat moja sorodnika zaužila, ju danes zagotovo ne bi bilo več med živimi. Ta zgodba je lahko v poduk vsem nabiralcem, da upoštevajo zlato pravilo in poberejo ter pogledajo vso gobo, se osredotočijo na njene značilnosti, ne da samo porežejo klobučke. Če bi moja sorodnika pobrala vsaj eno celo zeleno mušnico, bi verjetno ugotovila ali vsaj podvomila, da to ni golobica, ampak nekaj čisto drugega. Zelena mušnica zraste iz jajca in ima zato v dnišču veliko belo ovojnico, golobice pa te ovojnice nimajo. Zato nikoli ne nabiramo le gobjih klobukov, temveč pogledamo vso gobo in vse njene značilnosti!« Usodno količino strupov za odraslega človeka vsebuje že 50 gramov svežih zelenih mušnic, ki povzročijo bolečine in krče v trebuhu, slabost z bruhanjem in hude diareje, ki jih primerjajo z iztrebljanjem pri koleri. Telo oslabijo tudi močno znojenje in huda žeja, udje postanejo hladni, v mečih se pojavijo krči. Bolezenski znaki v prebavilih se nadaljujejo z okvaro notranjih organov. Pojavi se zlatenica, ledvica prenehajo delovati, skoraj polovica jih umre v petih dnevih. Če zastrupljeni preživi kritično obdobje, ima po vsej verjetnosti hudo okvarjena jetra.

Hrana za faraone. Zgodovinski gobarski cvetnik ohranja zapise, da so gobe spoštovali že stari Egipčani. Navdihovale so jih z nesmrtnostjo, v dokaz pričajo hieroglifi spred 4600 let, da so jih z ukazom smeli uživati le faraoni, navadni ljudje se jih niso smeli niti dotakniti. Japonci so začeli gojiti gobe pred več kot 2000 leti, saj so v njih odkrili različne zdravilne snovi. Na Slovenskem so bile najprej živilo revežev, ponekod dodatni vir zaslužka, danes so cenjen dodatek, začimba, in vse prevečkrat samostojna jed, ki botruje oteženi prebavi in oslabi organizem. »Gobe uživajmo samo kot dodatek k jedem, saj so precej težka hrana. Nekatere vrste prebavljamo ves dan. To hudo obremeni želodec in črevesje, nemalokrat imamo po preobilnem gobjem obroku občutek teže v želodcu, kot da bi pojedli kamenje. Nekateri bruhajo in imajo diarejo kot pri gastrointestinalnem sindromu, čeprav so uživali užitne gobe. Zavedajmo se, da so lahko tudi gobe, zaužite v prevelikih količinah, za naš organizem škodljive ali celo strupene,« trdi poznavalka Ana Ivanovič.

Neužitna - nekoristna. »Menim, da v Evropi ni bolj gobarskega naroda, kot smo ravno Slovenci. Gobarjenje je nacionalni šport številka ena,« vzneseno pripoveduje predsednica gobarskega društva Bisernica s štiridesetletno tradicijo. »Vsak drugi Slovenec se vsaj nekajkrat na leto poda v gozd, da si nabere gozdnih sadežev, največ seveda gob. Vendar smo pri nabiranju gob in ravnanju v naravi najbolj nekulturen narod v Evropi. Ničkolikokrat sem doživela in še doživljam, da so predvsem večini neznane gobje vrste, med njimi je precej užitnih, pobrcane, zemlja razrita, kot bi po gozdu oral buldožer, podrast pohojena in še in še. Ne vem, komu so napoti rdeče mušnice, ki so najlepši okras narave, da jih brutalno pobrca in še pohodi. Vsem pa je znano, da so strupene in jih nihče ne nabira. Ob pogledu na takšne prizore me hudo zaboli srce in velikokrat me je prav pošteno sram, da sem Slovenka. Torej lahko strnem, da Slovenci kar dobro poznamo vrste gob, postali smo bolj pazljivi pri nabiranju in uživanju gob ter o gobah tudi bolj poučeni, nismo pa dovolj poučeni o tem, zakaj so gobe tako zelo pomembne v naravi za vzpostavljanje naravnega ekosistema,« se opre na dodatno šibko točko slabo ozaveščenih gobarjev in zmanjševanju vrste gob v objemu zelenih odej. »Uredba o varstvu samoniklih, v naravi rastočih gob sicer obstaja, vendar o kakšnem zmanjšanju nabiranja ali celo nenabiranja določenih zavarovanih vrst ne moremo govoriti. Ljudje jih nabirajo, kot so jih prej, prav tako se skoraj nihče ne drži predpisa o zaščiti redkih vrst, še vedno srečujemo po gozdu ljudi, ki nabirajo gobe v plastične vrečke, jih tudi ne čistijo in kršijo zakon z nabiranjem prevelikih količin. Inšpektorji se le redko podajajo na to področje in tudi gob ne poznajo dovolj. Nekoč sem prijavila nekega prodajalca s tržnice, ki je prodajal neznanske količine zaščitenih vrst lisičk. Po pregledu gob na tržnici je inšpektor izjavil, da so to navadne lisičke in da jih trgovec lahko prodaja. Dokler se bodo odgovorni vedli tako, o zaščiti gob, zmanjšanju iztrebljanja in celo zastrupitev ne moremo govoriti.«

Vir: Delo, Ljubljana