Več večerov zapored je v Majungi deževalo. Tudi na Madagaskarju rastejo gobe, na tržnicah največkrat prodajajo lisičke, a ker nisva vedela, kje jih iskati, sva se raje odločila, da bodo za kosilo polži.
Na Madagaskarju je januarja deževna doba, zato nič čudnega, da je januarja 2009 več večerov zapored deževalo. Dež je bil dobrodošel, za kratek čas je ohladil vroč zrak, ki je v tem času preko 32 stopinj Celzija in gostom je vroče tudi v sicer prijetnem hotelskem bazenčku. Ker po dežju ne pridejo na plan samo gobe, se je Daniel, starejši Švicar domislil, naj nam hotelsko osebje nabere polže, on pa jih bo pripravil.
Zamisel se mi je zdela okusna pa tudi družabna, obrok bo za vse hotelske goste. Ko so nam jih prinesli, sem Švicarju pomagal pri pripravi. Priprava polžev zahteva precej dela, da se polži iztrebijo in očistijo…, zato je bilo veliko časa za kramljanje.
V pogovoru je Švicar razkril, da je gobarski nadzornik. Za gobe ga je navdušil oče, ki je vsak prosti trenutek namenil raziskovanju gozdov v okolici Yverdona, ob jezeru Neuchatel, kjer so živeli. Leta 1963 se je zaposlil na policiji, s tem pa tudi pridobil proste dni, ko je lahko svobodno raziskoval gozdove. Po 12 letih proučevanja gob in literature je l. 1984 opravil izpite za nadzornika za gobe.
Izpit za Zvezno potrdilo poteka v dveh dneh. Teoretični del zahteva poznavanje zakonodaje, npr. prepovedi o razpečavanju gub, pravil o prodaji gob, obvezne kontrole suhih gub iz tujine, še posebej iz vzhodnih držav, Turčije, Maroka. Drugega dne komisija in kandidati obiščejo tržnico. Izločijo nedovoljene primerke ali tiste, ki so v slabem stanju. Sledi pregled košarice nekega poljubnega posameznika. Praktični del izpita obsega prepoznavanje 70 različnih vrst gob, za vsako ima kandidat na razpolago le 30 sekund.
Vsak lahko preveri nabrane gobe
Točke kandidatu prinesejo pravilno poimenovanje v latinščini, ocena užitnosti ter moderno ime gobe. Kdor ve povedati zgolj ali je goba užitna ali ne, ne prejme točk. Kdor med gobami ne prepozna smrtno nevarnih, izpita ne opravi.
Danes Daniel lahko prepozna približno 3000 gob. Še posebej ga zanimajo tiste ogrožene. Gobarji v vsaki švicarski občini lahko brezplačno preverjajo kaj so nabrali in se izognejo nesrečam. Na spletni strani organizacije Vapko, ki deluje od leta 1925, so po občinah navedene lokacije (500) in urniki kontrole, poleg tega pa tudi telefonske številke nadzornikov, ki pomagajo tudi izven svojega urnika. Ob pregledu nadzorniki vedno izločijo strupene gobe, v primeru, da najdejo smrtno nevarno gobo, pa zaplenijo celotno košarico in uničijo nabrane gobe.
S pridobljeni certifikatom Danijel kontrolira tudi zasebna in profesionalna gojišča.
V Švici je več prebivalstva na podeželju kot pa v urbanih središčih in so zato bolj v stiku z naravo. V gozdovih srečaš veliko upokojencev, takih kot sem jaz nadaljuje Daniel, mlade zanimajo halucinogene gobe. Nos je gobarski GPS. Vznožje Jure in predalpsko hribovje sta zelo priljubljeni med nabiralci.
Lani je Daniel proučeval gobe v Kanadi, kjer se zanje ne zanimajo kaj dosti, npr. v Čilu pa sploh noben ne pozna gob. Pravo nasprotje so za gobarjenje navdušene množice v Franciji in Italiji.
Organizacija kot švicarska ura
V Švici v dobrem gobjem letu raste 1500 do 2000 različnih vrst. Te številke preverjajo vsako leto. Kot nadzornik mora znati identificirati suhe, pobeljene ali zmlete gobe. Zelo ga je strah zastrupitve. V Švici imajo center proti zastrupitvam v Zurichu, ki lepo opravlja svojo nalogo in že vrsto let niso imeli smrtnega primera. Vsako leto se sicer pojavijo žrtve zastrupitve, ampak ni nič resnejšega. Center je v letu 2006, ko je bila dobra gobja sezona, zabeležil 500 vprašanj glede strupenosti gob. Državni nadzor gob v prodaji je omejen le na občasne kontrole, kar je predmet številnih kritik in polemik.
Vsak kanton ima svojo zakonodajo in različne prepovedi. Ponekod je prepovedano nabiranje med prvim in sedmim vsakega meseca, ponekod se lahko nabere le 2-4 kg na osebo, v določenih gozdovih je nabiranje prepovedano... Leta se razlikujejo odvisno od vremenskih razmer. Glede na sušno ali deževno leto, lahko nabiralci gob v določenem obdobju naberejo nekaj deset različnih vrst gob, drugič spet več.
V Sloveniji je sistem določanja in kontrole gob manj dodelan. Kako lahko npr. nedeljski gobar svojo košarico nabranih gob preveri ali ni morda med njimi kakšna strupena???
Določevalci znanje stalno obnavljajo
Mikološka zveza Slovenije (MZS) skrbi za pridobitev naziva determinator – določevalec gliv. Stopnje nazivov so: determinator senior, determinator samostojni svetovalec, determinator svetovalec in determinator pripravnik. Naziv zahteva stalno delo in usposabljanje, tako, da nedejavnega determinatorja lahko MZS uvrsti na neaktivno listo determinatorjev. Aktivnost si ponovno pridobi z opravljanjem izpita za naziv determinator.
Poleg opravljenega izpita in stalnega izpopolnjevanja mora determinator spoštovati kodeks obnašanja nabiralcev in proučevalcev gliv.
Za pridobitev naziva determinator mora kandidat prepoznati, opisati in imenovati z latinskim ali slovenskim imenom najmanj 60 % gliv iz obveznega seznama gliv, ki vsebuje 240 gliv, za naziv determinator svetovalec pa 90 % gliv. Obvezni seznam gliv o navaja: latinsko in slovensko ime glive, biološko razvrstitev, opis značilnosti, klobuka, trosovnice, beta, mesa, trosov, rastišč, uporabnosti in različkov.
Umrl prvi med mentorji
Naziv determinator mentor je najvišji naziv. Mentorjev je v Sloveniji le 8, potem ko je najbolj zaslužen mikolog, dr. Dušan Vrščaj, v avgustu umrl. Na spletni strani www.gobe.si so mu posvetili nekrolog, ki med drugim navaja, da je bil eden izmed starešin slovenske mikologije. Že v mladosti je proučeval gobe, od 1952 pa se je poglabljal v mikologijo, delal v Mikološki sekciji Prirodoslovnega društva Slovenije in kasneje v MZS.
Ustanavljal je gobarska društva, prizadeval si je za racionalno in kulturno nabiranje gob, strokovno vrednotenje, razpoznavanje in ustrezno poimenovanje gobjih vrst in različkov. S predavanji, članki, fotografijami in razstavami je veliko prispeval k razvoju ljudskega gobarstva in strokovnem osveščanju gobarjev. Za dolgoletno delo v slovenski gobarski organizaciji in za prispevek k ozaveščanju in izobraževanju prebivalstva v poznavanju gob so dr. Dušanu Vrščaju podelili častni znak svobode Republike Slovenije.
Wikipedija za gobo šteje mesnato, od nekaj milimetrov do več 10 centimetrov veliko plodišče nekaterih vrst gliv (Mycophyta), v katerem nastajajo spore. Gobe živijo kot gniloživke (saprofiti), zajedavke (paraziti) ali v sožitju (simbiozi) z drugimi organizmi.
V Sloveniji je, od skupno 2900 vrst, smrtno strupenih 30 vrst, strupenih pa okrog 200 vrst. Preko 200 vrst je tudi takšnih, pri katerih užitnost še ni raziskana.
Prepoznavanje tudi po vonju in okusu
Ko sem v Horjulu obiskal determinatorja mentorja, Branka Vrhovca sem prišel ob pravem času. Bilo je po dežju in Branku je nedavno izšla knjiga z naslovom Zdravilne gobe in 100 okusnih gob v založbi Natura, 2010. Nisva šla daleč saj tu je kup gričkov, kjer rastejo gobe. Sicer pa kot pravi Branko njegova gobarska sezona nima ne začetka ne konca. Pozimi bolj spoznava lesne gobe, med letom pa jih tako raste veliko vrst. Na območju Horjula je že določil okoli 1700 različnih vrst.
V gozd sva vstopila na območju Lipalica, in se pričela vzpenjati v hribček Kremenik. Tu je pretežno bukov in hrastov gozd, nekaj je tudi smrek in borovcev. Zaradi gozdnega sestava, predvsem pa ker tu rastejo borovnice, Branko ve, da so tla kisla in zato primerna za rast gob.
Takoj, ko sva bila med drevesnimi krošnjami, sva na poti naletela na smrdljivega dežnička (Lepiota cristata), strupeno gobo. Branku v nasprotju z imenom gobica ne smrdi, diši mu po sadju. Vonj je eden od faktorjev, ki pomaga determinirati veliko gob. Je pa res, da nekoga spominja na en, drugega na drugačen vonj. Nekatere gobe dišijo po: moki, mleku, mandljih, sadju (usnjasta in gabrova golobica, žolta lisička, rdeča griva), janežu, siru, lešnikih, klinčkih, korenju, medu pa celo po mošusu in urinu. Razpoznavni znak je tudi okus. Po orehih, moki, po janežu, po lešnikih (orjaški, seskasti in grbičasti dežnik, usnjasta, rožasta, olivna in lešnikova golobica)… Le nekaj metrov naprej so v listju rastli dežnički vijoličaste barve (Lepiota). To so strupene gobe, ki vsebujejo iste strupe kot zelo strupena zelena mušnica.
Prej se izve kdaj rastejo jurčki kot kdaj je kdo umrl
Ker sem eden od jurčkarjev, Brankova šaljiva oznaka za tiste, ki nam za druge gobe ni mar, moram umiriti korak, ker gobe rastejo dobesedno na vsakem koraku. Naletiva na hrastovo mlečnico (Lactarius quietus), zelo pogosto, užitno gobo. Ko se stisne klobuk ali ga prelomi, ven priteče kot mleko bela tekočina. Vonja na žuželko, na šuštarja.
Letos prvič Branko najde nekaj primerkov lilaste koprenke (Cortinarius traganus). Ob njih naletiva na gobe nenavadnih, paličastih oblik. Paziva, da jih ne pohodiva, ker so te gobe, sicer neužitne – Mutinus caninus, pasji klinček, a zaščitene. Nekatere med njimi imajo oranžno glavico, druge pa temno zelene. So gobe, katerih trose raznašajo žuželke in glavica ovija sluz. Tiste, katerim so žuželke že snedle sluz, so oranžne barve.
Na štoru rasteta Amaropostia stiptica, trpki skutnikovec in Pseudohydnum gelatinosum, navadna ledenka. Ena neužitna, druga užitna. Na drugem štoru me opozori na smrekovo kresilačo (Fomitopsis pinicola) , ki je zdravilna, malo naprej pa raste na pogled podobna, dišeča tramovka. S to gobo radi dekorirajo božične jaslice.
Za cigančka (Rozites caperata) sem že slišal a ga ne poznam. Branko ga utrga, mi ga pokaže rekoč ali si že videl kakšnega svetlolasega cigana, goba ciganček je namreč svetle barve. Na bukovem štoru si življenjski prostor delijo kar tri vrste gob. Trametes versicolor, pisana ploskocevka, ki je zdravilna, Trametes gibbosa, grbasta ploskocevka in Bjerkandera adusta, osmojena bjerkandera.
Jurčka doslej nisva nabrala nobenega pač pa nekaj lisičk in njihovih različkov z modrimi luskami?. Branko gozd pozna kot svoj žep in pokaže na drugo stran hribčka. Tam bi moral rasti kakšen jurček. In res, zagledam enega in še manjšega zraven. Kar nekaj jih je pognalo. Ker so majhni, jih pustiva pri miru. Jutri bo tod okoli 40 avtomobilov. V vasi se prej zve, da rastejo jurčki kot da je kdo umrl.
Luna dol gobe gor?
Doma ima Branko zbirko suhih gob – herbarij v katerem hrani množico kolekcij, o nabranih gobah pa vodi gobarski dnevnik, kamor vpisuje osnovne podatke. Kadar gob ne more prepoznati po barvi, obliki, po vonju, okusu ali glede na rastišče, oz. kot pravi, iz roke, si pomaga z mikroskopom. Pod mikroskopom si ogleda trose, mehurke (sterilne celice), trosonosce ter vlakna (hive). Če tudi mikroskop ne da odgovora katere vrste je goba, si pomaga tudi s kemičnimi reagenti.
Glede na rastišče so lahko gobe indiferentne, v sožitju s katerikolim drevesom ali pa specializirane prav na posebno drevo. Sparassis crispa, borov glivec, ki sva ga tudi našla, ne bo nikjer drugje kot zraven bora, enako kot Suillus variegatus, peščena lupljivka. Zraven macesna raste siva Suillus grevillei, macesnova lupljivka.
V ljudske vraže kot če gre luna dol, gredo gobe gor ne verjame, tudi ne drži, da je znak za užitnosti ta, da jo živali jedo, ni res. Letošnjo sezono za rast jurčkov ocenjuje kot izjemno, predvsem avgust. Jurčki kljub intenzivnemu nabiranju še vedno rastejo v obilju. Branko pa gobe raje spoznava kot je.
11 let je bil član gobarskega društva Ljubljana, kot determinator. Že več kot 18 let o gobah redno piše v Mali sveti, nekaj manj v Geo, pa tudi v Proteus in Vzajemnost. V bogati publicistični karieri je bil kot zunanji sodelavec Nedeljskega dnevnika na prelomu leta 1985/86 celo pol leta v zaporu. V Pakistanu so ga spoznali za vohuna in zaprli. O tem neljubem dogodku je napisal knjigo V pakistanskih zaporih.
Zdaj pomaga pri postavitvah razstav in predavanjih, kamor ga radi vabijo. Sodeloval je z dr. Vrščajem, v zadnjem času pa z dr. Alojzem Bohom. Pa Branko Vrhovec ni samo določevalec gob, je tudi vnet gorski kolesar, tako da se v njegovi osebi zrcalita dva, za današnji dan še kako pomembna pregovora:
Nazaj k naravi in Zdrav duh v zdravem telesu!
Avtor: Vane D. Fortič
