GLJIVARSKO DRUŠTVO ŠUMADIJE
Med ljubitelji narave ni slabih ljudi, najboljše povsod najdemo prav med gobarji. Vse do svoje smrti mi je bil najbolj iskren prijatelj ameriški Srb dr. Samuel Ristich. Njegovo bogato znanje mikologije in botanike me je navdušilo, saj ga je vedno razdajal ljudem okoli sebe. V dveh desetletjih se je veliko tega prilepilo tudi name, zato sem neizmerno vesel in hvaležen ljudem, ki znajo svoje znanje in izkušnje prenašati na druge. Ko sem na spletu zasledil gobarje iz Šumadije, me je prešinila misel, da bi bil moj prijatelj Sam zelo vesel, če bi navezal stike z njimi. Ristich je bil namreč velik domoljub, žal pa Srbe v času Jugoslavije njegovo znanje ni zanimalo.
Tako se je zgodilo, da me je predsednik društva gobarjev iz Šumadije dr. Nebojša Lukić prijazno povabil na gobarjenje v okolico Kragujevca. Ker pa je blizu teh krajev bila rojena tudi naša bivša determinatorka Milanka Gutman, sem na dolgo pot povabil še njo in njenega moža Darka. Vožnja do Jagodine in Kragujevca je bila prijetna in nad vse koristna, saj smo tam spoznali nove stvari in nad vse prijazne ljudi. Na svetu ni lepših ter prijetnejših reči od sklenjenih novih prijateljstev.
Nikjer v Sloveniji nisem uspel najti smrtno strupeno pomladansko mušnico. Ta bela lepotica z gladkim betom, lupino in zastiralcem me je čakala kar v prvem hrastovem gozdiču blizu Kragujevca. V tem letnem času, ob začetku junija, je v naših gozdovih bolj malo gob, Tukaj pa so se že šopirile številne vrste mušnic, golobic in gobanov, da o lisičkah sploh ne govorim. Gre za čokato vrsto blede lisičke, ki jo domačini pridno nabirajo. Bogato rast gob očitno spodbuja čisto okolje in toplejše vreme z nevihtami. Pri nas je zaradi škropljenja vinogradov in sadovnjakov v zraku preveč fungicidov, kar poleg velikih temperaturnih razlik očitno zavira rast gob. Ubogi smo mi in čebele.
Naslednji dan smo obiskali mešane listnate gozdove na višje ležečih ter strmih terenih, kjer so bili tudi bukovi sestoji gozda. Za ta letni čas me je presenetilo neverjetno veliko število različnih vrst gob. Za vsakim drugim drevesom je čakal črni goban, mušnica ali golobica in celo kraljevi goban, ki je tudi v Srbiji zaščiten. Ob gobah so se pojavljale tu in tam tudi nepoznane rastline, ki jih je pa pred cvetenjem težko določiti. Strm teren je bil kar naporen za moja leta, vendar upam, da se bom v te kraje gotovo vrnil še letos proti koncu rasti te bujne vegetacije.
O prijaznosti in gostoljubnosti domačinov mi ni treba posebej razlagati, saj je od nekdaj znano, da smo Slovenci v Srbiji bili vedno toplo sprejeti. Za zaključek našega srečanja so gostitelji skuhali v kotličku na odprtem ognju neverjetno dober golaž iz gob, ki smo jih v ta namen nabrali in iz mesa. Tako dobre jedi še nisem jedel, žal pa sem bil že sit vseh drugih dobrot, ki so jih pripravile srbske gospodinje. V prijetnem vzdušju smo si na platnu ogledali še projekcijo poletnih gob, ki rastejo v Sloveniji, ob enem pa smo komentirali tudi sveže nabrane gobe.
Srečanja srbskih in slovenskih gobarjev bi morala postati tradicionalna!
Anton Poler
Odziv gostiteljev je na njihovi spletni strani, http://www.fungi-kg.org.rs/Lisicka2011.html.
