Tukaj so opisi nekaterih rodov višjih gliv.
Najbolj poznani rodovi:
Manj poznani rodovi:
igrajo veliko vlogo v prehrani človeštva, saj jih umetno gojijo po vsem svetu. V naravi uspeva veliko različnih vrst. Mladi imajo vsi obroček ali zastiralce, ki pri starih gobah rado odpade. Razdelimo jih lahko na dve skupini, na takšne, pri katerih se zastiralce odtrga ali zatrga navzgor po betu, če ga želimo odstraniti, pri drugih pa se zatrga navzdol po betu. Torej je obroček viseč ali pa štrleč navzgor. Lahko pa jih razdelimo tudi na skupino, pri kateri meso bolj ali manj rumeni, in na skupino, pri kateri postaja meso na ranjenih mestih rdečkasto. Med rdečečimi Agaricus - kukmaki ni strupenih vrst, le Agaricus bresadolanus, Bresadolov kukmak je lahko nekoliko strupen.
Med rumenečimi pa se izogibamo takih, ki močno rumenijo v dnišču beta. Tudi vrste s temnorjavim temenom so lahko strupene. Vse vrste imajo bolj ali manj temnorjave trose, tako da lističi z dozorevanjem trosov postanejo sprva rožnati, kasneje pa vse bolj temno rjavi, skoraj črni. Amanita - mušnice/lupinarji imajo bele trose, zaradi tega ta dva rodova zlahka ločimo med seboj. ▲
uspevajo šopasto na topolih, so najokusnejše, druge vrste pa uspevajo povsod, kjer so v zemlji organski ostanki rastlin. Vse vrste niso okusne, pa tudi ne užitne. Ne smemo pobirati nekaterih drobnih gob tega rodu, ki so podobne rodu Psilocybe - gologlavke. Agrocybe praecox, rana njivnica ima obroček tik pod lističi, po tem jo spoznamo. Agrocybe dura, trda njivnica pa ima suh klobuček, ki rad razpoka. Pogosto jih najdemo na njivah, vrtovih in v travi. Imajo tobačno rjave trose, zato bi jih lahko zamenjali s smrtno nevarnimi vrstami iz rodu Inocybe - razcepljenke, vendar te nikoli nimajo obročka, ki je pri mladih njivnicah izrazito kožast, vendar rad odpade. Nekatere Agrocybe - njivnice imajo tako kot Stropharia - strniščnice od zgoraj nažlebljen obroček. ▲
so užitne gobe nepravilnih oblik, ki rade uspevajo šopasto z bolj ali manj zraščenimi beti, ki nikoli niso v sredini klobuka. Pod debelim mesom imajo tanjšo luknjičasto trosovnico bele barve, ki poteka daleč po betu navzdol. Pri nas poznamo tri vrste ter sorodni vrsti Albatrellopsis confluens, zraščena mesnatovka in Scutiger pes-caprae, kozjenogi ščitar. Vse vrste so najprimernejše za mešanje z drugimi gobami. Podobne, vendar veliko večje gobe in s številnimi pahljačastimi klobuki, so Grifola - zraščenke in Meripilus - velezraščenke, ki uspevajo na štorih. Luknjice ima tudi užitna Fistulina hepatica, jetrasta cevača ali jetrenka, Hericium - bradovci pa imajo trosovnico sestavljeno iz bolj ali manj dolgih iglic. Sparassis - glivci imajo povsem gladko in močno nakodrano trosovnico, rastejo pa ob štorih hrastov, kostanjev in borov. Najbolj znan je Sparassis crispa, borov glivec, ki je cenjen zaradi svojstvenega okusa. ▲
delimo na mušnice z zastiralcem na betu in lupinarje, ki zastiralca nikoli nimajo. Vse mušnice imajo močno razvito zunanjo ovojnico (Velum universale), zastiralce ali obroček (Velum partiale) pa se pri lupinarjih lupinarjih sploh ne razvije, po čemer jih zlahka ločimo od ostalih vrst. V začetku rasti so vse mlade gobe ovite v močno zunanjo ovojnico, ki pri nekaterih vrstah ostane v dnišču beta kot jajčna lupina, pri drugih pa z rastjo trosnjaka različno razpoka in ostane kot krpice ali zaplate na površini klobuka. Med mušnicami, ki imajo lupino in zastiralce, se nahajajo nekatere najbolj nevarne vrste, ki jih mora najprej spoznati vsak ljubiteljski gobar. Med njimi se nahaja tudi užitna Amanita caesarea, knežja mušnica, ki se od strupenih v glavnem razlikuje po barvah. Lupinarji so vsi pogojno užitni, spoznamo jih po lupini v dnišču beta in po močno nažlebkanem obrobju klobuka. Amanita - mušnice/lupinarji so po večini pogojno užitne gobe, kar pomeni, da so surove strupene. Smrtno strupene vrste s kuhanjem ne izgubijo strupenosti, smrt lahko povzroči že ena pomotoma nabrana goba. Amanita - mušnice/lupinarji imajo dolg bet, ki je zlahka ločljiv od klobuka in bele, redko zelenkaste trose. ▲
uspevajo kopučasto na lesu različnega drevja v jesenskih mesecih. Večkrat se naselijo na še živem drevesu in ga izčrpavajo še naprej, ko je drevo že mrtvo. Najlepše šope najdemo na požaganih štorih, poberemo pa jih le, če so lističi še svetli. Primerne so za vlaganje v kis, vendar se morajo dobro prevreti, saj so slabo kuhane strupene. Čeprav so različnih barv in oblik, jih zlahka določimo po bolj ali manj luskatem klobučku in kožastem obročku na betu. Samo Desarmillaria tabescens, dobov štorovec nima obročka in je prav tako pogojno užiten. Podobni Pholiota - luskinarji niso užitni, večinoma močno grenijo. Stare Armillaria - mraznice imajo rjave lističe, trosi pa so bolj ali manj beli, po čemer jih zanesljivo ločimo od številnih podobnih gob. ▲
so po večini velikosti manjše polstenke. Nobena od obeh evropskih vrst ne spreminja barve pri prerezu. Bet nima mrežice in je pri obeh vrstah malo špičasto zavit. Gre za redki užitni vrsti, ki po večini rasteta v listnatih gozdovih bolj pozno poleti in jeseni. Zaradi redkosti in manjše rasti sta manj priljubljeni za nabiranje. Aureoboletus gentilis, lepljivi zlatopor je celo zavarovana vrsta. ▲
uspevajo na lesu, užitna pa je samo Auricularia Auricula-Judae, ki raste na starem bezgu v hladnem obdobju leta. Na Kitajskem je zelo cenjena, pa tudi po našem ljudskem izročilu ji pripisujejo določene zdravilne lastnosti. Kot večino gob, ki rastejo na lesu, jo lahko tudi gojimo na domu, v naravi pa uspeva še podobna Auricularia mesenterica, brestova uhljevka, ki pa ni užitna. Pseudohydnum gelatinosum, navadna ledenka je skoraj edina želatinasta goba, ki jo uživamo, sicer pa pri nis v navadi, da bi uživali še katere druge želatinaste gobe, kot so Heterobasidiomycetes - razdelkovnice. V Ameriki uživajo še Tremella - drhtavke, ki pa so tudi pri nas precej pogoste. ▲
so med najbolj priljubljenimi in cenjenimi gobami v naših krajih, zato so tudi najbolj iskane gobe. Če govorimo o ožjem rodu gobanov, potem za ta rod velja bolj ali manj belo meso, ki na zraku ne spreminja barve. Trosovnica najprej bela, potem rumena, v starosti olivno zelena, ki pa tudi ne spreminja barve. Vsi imajo na betu mrežico. Klobuki pa so v rjavih odtenkih. Med najbolj poznanimi in zaželenimi vrstami iz tega rodu sta Boletus edulis, jesenski goban in Boletus pinophilus, borov goban. V preteklosti je veliko vrst iz rodov, kot so na primer Neoboletus - novogobani, Imperator - velegobani, Rubroboletus - rubinovci, Butyriboletus - maslenci, Suillellus - lupljivci, Hemileccinum - turkovci spadalo v rod gobanov. Na splošno pa lahko rečemo, da gobanom podobne vrste spoznamo po zelo mesnatih trosnjakih, ki imajo sprva skoraj okrogle bete. Kasneje se beti zvišajo in relativno zožijo ter dobijo betičasto obliko. Vrste podobnim gobanom lahko razdelimo v tri skupine: z belo, rumeno in z rdečo trosovnico. Vse vrste, ki imajo v mladosti belo trosovnico, so užitne, podoben Tylopilus felleus, žolčasti grenivec pa žal ni med njimi. Tudi gobe, ki imajo od vsega začetka rumeno trosovnico, so užitne, pri tem pa sta izvzeta Caloboletus radicans, grenki postavnež in Caloboletus calopus, leponogi postavnež. Vsi z bolj ali manj rdečimi luknjicami so pa pogojno užitni, pri tem sta izvzeta Rubroboletus satanas, vražji rubinovec in Rubroboletus lupinus, volčji rubinovec, ki sta tudi prekuhana bolj ali manj strupena. Boletaceae - cevarke, ki imajo rdečo trosovnico, so nekatere zelo redke, zato jih ni vredno pobirati za uživanje. Nobenih premladih in prestarih gob ni dobro pobirati, niti jih ne smemo, saj prestare lahko škodujejo, mladim primerkom pa moramo dati proložnost, da opravijo svojo razmnoževalno funkcijo.▲
spadajo med Boletaceae - cevarke, ki rastejo na lesu, večinoma na iglavcih, kjer raste tudi Phaeolus schweinitzii, žoltorobi rjavopor, katerega micelij skoraj zogotovo parazitirajo. Sicer nimajo mrežice na betu, klobuk pa imajo dolgo spodvit, trosovnica poteka malo po betu. ▲
so gobanom podobne vrste, ki imajo rumeno meso in trosovnico. Ob prerezu ne spreminjata barve Butyriboletus regius, kraljevi maslenec in Butyriboletus subappendiculatus, nemodreči maslenec, ostali jo večinoma zgolj v predelu klobuka. Meso v dnišču je pri vseh malenkost rjavkasto ali celo rožnato. Vsi imajo mrežico in specifičen, sicer prijeten vonj, morda malo po popru. Meso imajo trdo. Klobuk je v odtenkih rjave, rožnate in sivkaste barve. ▲
so podobno kot Boletus - gobani in njim podobne vrste najbolj iskane gobe. V preteklosti so bile zelo pogoste, šele zadnja leta pa njihovo število znatno upada po vsej Evropi. Vzroke je treba iskati v vse bolj onesnaženem ozračju in brezglavem pobiranju. Ogrožena je Cantharellus cibarius, navadna lisička in podobne vrste oz. različki, nekatere druge vrste pa večini ljubiteljskih gobarjev niso tako znane in do kraja pobrane. Cantharellus - lisičke in podobne Craterellus - trobente razlikujemo po letvičasti trosovnici, ki spominja na lističe, večinoma pa je bolj reliefno žilnata. Nekatere vrste imajo votel bet, ki je večkrat stisnjen, podobno kot Hygrocybe - vlažnice. Zelo podobnih strupenih gob ni, morda lahko le mlad Omphalotus olearius, oljkov livkar zmede neizkušenega gobarja. Hygrophoropsis aurantiaca, divji lisičkovec je sicer še bolj podoben, vendar je pogojno užiten. Ravno zato so Cantharellus - lisičke postale tako priljubljene in znane. Pobiranje teh preveč iskanih gob bo morda treba omejiti, da bodo tudi naši potomci vedeli, kakšna je Cantharellus cibarius, navadna lisička. ▲
so gobanom podobne vrste z rumeno trosovnico in rumenim mesom, ki bolj ali manj modri, in je grenko, zato gre za neužiten rod. Klobuke imajo svetlo rjave, celo kdaj malo rožnate, na betu pa je vidna mrežica. ▲
in Tricholoma - kolobarnice se po zunanjosti dosti ne razlikujejo, med prvimi pa ni znanih strupenih vrst. Najbolj znana je Calocybe gambosa, majniška lepoglavka ali jurjevka, ki raste na travnatih področjih v risih ali kolobarjih. Rastišča so vidna tudi kadar gob ni, saj na kolobarjih trava bolj uspeva in je bolj temno zelena. Ostale vrste so pestrih barv od vijoličastih, rumenih, rdečih do rjavih odtenkov. Vse imajo ne glede na barvo lističev vedno bele trose, ki so gladki ali pa bradavičasti. Več vrst uspeva tudi v gozdovih. ▲
so večje in mlade užitne Lycoperdaceae - prašničarke. Rade uspevajo na suhih prisojnih pašnikih v kolobarjih, ki jih opazimo že na daleč. Ko notranjost bele krogle postane rumena in kasneje rjava, jih ne moremo več uživati. Vdih trosov je lahko nevaren in škodljiv. Ko se notranjost gobe izprazni, na travniku še dolgo ostane sterilni del v obliki čaše, ker ne segnije. Večkrat se najdejo prazne lupine iz prejšnjega leta. Takšne trde ovojnice imajo tudi druge užitne Lycoperdon - prašnice, zato pri čiščenju odstranimo vse, razen trosovnice, ki pa je izredno krhka in zelo hranljiva. Narežemo jo v primerno debele rezine in ocvremo z drobtinami. Calvatia gigantea, orjaška plešivka v naših krajih ni tako pogosta. Najbolj pogosta je Bovistella utriformis, senožetna kadilčnica iz podobnega rodu. ▲
so precej majhne gobice, še manjše od polstenk. Imajo pekoče, lahko tudi malo greneče meso, zato so neužitne. Trosovnica vrst v tem rodu je rdeče rjava, lahko tudi rumenkasta in roza. Enako velja za klobuk. Na betu ni mrežice. Chalciporus piperatus, pekoči bakrenopor je precej pogost, bolj redek je Chalciporus rubinus, rožnati bakrenopor. Obstaja celo domneva o povezavi z rdečo mušnico. ▲
nimajo slinaste prevleke, kot podobni Gomphidius - slinarji. Pri nas sta pogosti dve vrsti, ki sta obe užitni. Razločujemo ju po površini klobuka. Chroogomphus rutilus, bakrenasti polžar ima vlažno, lepljivo in suho močno svetlečo površino klobuka. Chroogomphus helveticus, švicarski polžar pa ima površino klobuka v suhem stanju polsteno in luskato, le ob močnem deževju postane nekoliko lepljiva. Chroogomphus - polžarji imajo lističe sprva okrasto oranžne, z dozorevanjem trosov pa postajajo črnikasti, saj so zreli trosi skoraj črni. Čeprav imajo Chroogomphus - polžarji in Gomphidius - slinarji trosovnico sestavljeno iz lističev, so Boletales - cevarji zaradi drugih svojstev, vidnih pod mikroskopom. Chroogomphus - polžarji niso pomembne užitne gobe. ▲
niso pogostne gobe, zato niso pomembne za uživanje. Mlade so užitne, vendar le redko jih najdemo toliko skupaj, da bi se jih splačalo pobrati. Zanimive pa so zaradi nenavadno preproste oblike, kot narobe postavljeni beti drugih gob, brez klobuka. Trosovnica se nahaja na skoraj gladki, rahlo zgubani zunanji površini, belo meso pa pri starih gobah postane mehko in neuporabno. Vrsti, ki ju največkrat srečamo v gozdu, sta Clavariadelphus pistillaris, veliki kijec in Clavariadelphus truncatus, odsekani kijec. Slednji vrsti je podobna tudi užitna in okusnejša Gomphus clavatus, čokata žilolistka. Clavariadelphus - kijci se lahko uporabijo mešano z drugimi gobami. ▲
imajo večinoma ozke in goste lističe, ki potekajo nekoliko po betu navzdol, ali pa so vsaj ravno pripeti na bet. Številne vrste je na oko težko določiti, zlasti belkaste, med katerimi se skrivajo smrtno strupene vrste. Zato majhnih, belkastih vrst iz tega rodu kljub morebitni užitnosti ne smemo nabirati, pa tudi drugih podobnih gob ni varno pobirati, če jih ne poznamo zanesljivo. Infundibulicybe geotropa, pozna lijevka iz podobnega rodu, je zanesljivo določljiva, saj strupene vrste ne dosežejo takšne velikosti. Rjavo obarvane Clitocybe - livke so večinoma užitne. Spoznamo jih po močno lijastih klobučkih, ki imajo včasih grbico. Clitocybe - livke imajo običajno nekoliko razširjen bet proti dnišču, ki ga obdaja vati podoben opredek. Podobno obliko ima siva Cantharellula umbonata, lijasta lisičkarica, ki pa je užitna. Ena izmed belkastih smrtno strupenih je Clitocybe dealbata, pobeljena livka, ki močno diši po moki, podobno kot užitna Clitopilus prunulus, navadna mokarica ali slivarica, ki je odlična jedilna goba, žal pa so ji zelo podobne tudi nekatere najbolj strupene Clitocybe - livke. Ima močno rožnate trose, Clitocybe - livke pa imajo večinoma bele trose, vendar so včasih tudi okrasti in rahlo rožnati. Velika previdnost pri pobiranju belih in belkastih vrst gob je kar nujna. ▲
korenovke, korenarke, korenovci
podobno kot Rhodocollybia - korenarke ter Gymnopus - korenovci imajo tanjše in gostejše lističe kot Oudemansiella - širokolistke. Značilno je prožno in močno žilavo meso, zato niso primerne za samostojne gobje jedi. Med užitnimi vrstami so tudi rahlo strupene vrste, ki jih ločujemo po slabem, grenkem ali pekočem okusu. Nekatere vrste uspevajo šopasto na starih panjih, Gymnopus fusipes, hrastov korenovec pa najraje izpod še živih hrastov. V večjih količinah je ta vrsta škodljiva in povzroča prebavne motnje. Rhodocollybia butyracea, žaltava korenarka je pogojno užitna, zato jo uživajmo v manjših količinah. Te saprofitne gobe prično rasti že spomladi, imajo pa bele, okraste in tudi rahlo rožnate trose. ▲
in podobne Coprinopsis - tintovke in Coprinellus - tintovci so tako kot Agaricus - kukmaki saprofitne gobe, zato jih najdemo povsod, kjer razpadajo razni organski odpadki. Močno se razlikujejo od drugih gob z lističi po načinu razmnoževanja, sestavi mesa, pa tudi po obliki. Večina vrst zelo hitro dozori in premine, pri čemer se lističi prično od roba proti temenu topiti. Pri tem od roba kaplja črn sok, nasičen s številnimi črnimi trosi. To je zanimiv način trosenja, saj trosov ne raznaša veter. Nekatere vrste so užitne, dokler so lističi še beli. Coprinopsis atramentaria, prava tintovka je škodljiva, če jo uživamo skupaj z alkoholom. Za uživanje je najprimernejša mlada Coprinus comatus, velika tintnica. ▲
predstavljajo najobširnejši pa tudi slabo poznan rod. Skupna značilnost vseh mladih gob je koprena, torej pajčevini podobne nitke, ki povezujejo rob klobuka z betom. Z rastjo trosnjaka se niti napnejo in končno pretrgajo, ostanki koprene pa so pogosto vidni v obliki obroča na betu, večkrat pa stare Cortinarius - koprenke nimajo več nobenih sledov koprene. Veliko vrst z belim mesom, prijetnega vonja in okusa je sicer užitnih. Nekatere vrste, predvsem z rumenkasto obarvanim mesom, pa so smrtno nevarne. Med Cortinarius - koprenke spada tudi užitna in zelo cenjena Cortinarius caperatus, pšenična koprenka, včasih imenovana pšenična poprhnjenka, pravijo pa ji tudi ciganček ali nekateri celo gozdni šampinjon. Ima bel svilast bet, lističe pa pri mladih gobah pokriva debel kožast obroček. Vse Cortinarius - koprenke imajo bolj ali manj rjave trose. V svoj rod se se preselili Calonarius - koprenarji. Tudi Phlegmacium - sluzarke predstavljajo svoj rod, spoznamo pa jih po nekoliko sluzavih klobukih in suhih, velikokrat v dnišču gomoljastih betih. Sluzavke (Myxacium) imajo močno sluzav klobuk in bet. Svilovke (Sericeocybe) so suhe, svetleče ali pa rahlo polstene Cortinarius - koprenke. Zarčevke (Leprocybe) odbijajo pod UV žarki različne barve, sem spadajo tudi najbolj strupene vrste. Zadnji podrod, vodenovke (Telamonia), pa se rade napijejo vode, tako da skozi vodenasto obrobje klobučkov prosevajo lističi in dajejo videz nažlebkanosti, kadar je meso klobučka tanko. Uživati smemo samo dobro poznane Phlegmacium - sluzarke in sluzavke. ▲
oblikovno spominjajo na Hygrophorus - polževke, imajo pa suhe klobučke, ki merijo pod 5 cm premera, le Cuphophyllus virgineus, deviška tratnica in Cuphophyllus pratensis, travniška tratnica sta lahko nekoliko večji. Debeli in razmaknjeni lističi so radi prečno žilnato povezani ter tečejo po betu navzdol. Rade uspevajo na travnikih, ob robovih gozdov in na pašnikih. Vse vrste imajo bel trosni prah. V tem rodu ni znanih strupenih vrst, nekatere belkaste vrste iz drugih rodov so smrtno nevarne, zato je potrebna posebna previdnost pri nabiranju belih gob. Cuphophyllus - tratnice niso mesnate in jih ni vredno pobirati, če narava ponuja dovolj drugih gob. ▲
so velikosti polstenke in izjemno močno modrijo ali črnijo tako po trosovnici kot po klobuku in mesu. Čez čas postanjo v celoti temno modri. ▲
mora vsaj okvirno poznati vsak ljubiteljski gobar zaradi možnih zamenjav in zastrupitev. Med njimi je nekaj užitnih vrst, vendar jih ni varno pobirati. Dokaj varno lahko poberemo tiste vrste, ki uspevajo pomladi pod sadnim drevjem in so bolj mesnate ter drugačnih oblik kot nekatere strupene vrste. Vse vrste tega obsežnega rodu imajo rožnate trose, vendar mlade gobe še ne kažejo rdečkastih lističev, zato so zamenjave z drugimi vrstami precej pogoste. Poleti in v jeseni jih ne nabiramo, saj so si v tem času so užitne in strupene vrste preveč podobne. Slabo poučeni ljubiteljski gobarji pogosto zamenjajo strupene vrste z Lyophyllum - zajčki. Zastrupitev je precej huda, saj se po nekaj mučnih dnevih telo popolnoma izčrpa. ▲
so vsi užitni. Znane so tri vrste in jih ni težko določiti. Debeli in razmaknjeni lističi potekajo daleč po betu navzdol ter z dozorevanjem trosov postajajo vse bolj temni. Trosni prah je skoraj črn in obarva bele slinave bete, ki so proti dnišču močno rumeni. Mlade gobe so ovite v trdno slinavo ovojnico, ki jo z lahkoto odstranimo s klobučkov, skupaj z nalepljeno umazanijo. Za nabiranje je najprimernejši Gomphidius glutinosus, veliki slinar, saj je pogost v smrekovih gozdovih. Gomphidius roseus, rožnati slinar je precej manjši ter zaščiten, saj se bolj redko pojavlja, zato mu prizanašajmo. Gomphidius maculatus, pegasti slinar pa ne zbuja teka zaradi črnikastih lis in nemesnatega klobučka. ▲
ko že ime pove, rastejo pod jelšami, večinoma v skupinah. Rumena trosovnica, ki na dotik modri, se spušča po betu navzdol. Obstaja nekaj vrst, Gyrodon lividus, navadni jelšar je edina vrsta najdena v Sloveniji.▲
so razmeroma pogoste gobe. Morchella - smrčki in Gyromitra - hrčki se ločujejo med seboj po mehko zvijugani in nagubani površini trosnjaka, ki pri slednjih spominja na možganske zavoje. Čeprav naj bi bili prekuhani Gyromitra - hrčki z odlito vodo užitni, teh gob ni vredno pobrati in pojesti pod nobenimi pogoji. Zaradi velikega števila smrtnih slučajev prodaja ni dovoljena nikjer v Evropi. Smrtno nevaren Gyromitra esculenta, pomladanski hrček ima strup, ki je zelo hlapljiv, zato suhe in prekuhane gobe določene osebe lahko jedo. Nevarno pa je celo vdihovati pare, kjer se Gyromitra - hrčki kuhajo, vsekakor je bolje, da se takim gobam odpovemo. ▲
so manjšim gobanom podobne gobe mikorizne z listavci, imajo tipičen bet s prekati in svetle trose, od tod tudi ime. Obe najdeni vrsti pri nas sta na rdečem seznamu gliv.▲
so pogoste gobe številnih vrst in so večinoma neužitne ali pa celo strupene. Spoznamo jih po bledih, okrasto rjavih barvah na klobučkih, lističih in betih. Lističi nikoli ne potekajo po betu navzdol, temveč so zaokroženi navzgor. Tudi trosi so rjavkasti, največkrat pa jih spoznamo po vonju. Veliko vrst diši sladkobno ali pa po redkvici. Na videz so te gobe precej mikavne, saj so nekatere vrste dokaj mesnate. V skrajnih primerih je pogojno užitna le Hebeloma radicosum, korenasta medlenka, ki se pa močno razlikuje od ostalih, po večini pa je zaradi grenkobnega okusa opredeljena kot neužitna. Spoznamo jo po dolgem korenastem dnišču in po obročku na betu, ne moremo pa je zgrešiti tudi zaradi dišavnega vonja. ▲
so podobni gobanom z betom brez luskic, trosovnico pa imajo rumeno. Pri prerezu je meso na robovih bolj rumeno, tako je tudi pri klobuku, kot tudi na robovih beta. Obe vrsti najdeni pri nas imata v dnišču bolj ali manj močan vonj po jodu in sta užitni. Hemileccinum depilatum, jamičasti turkovec ima mestoma udrt, naguban klobuk poln majhnih jamic. ▲
niso primerni za samostojno gobjo jed, pač pa jih lahko uporabljamo za izboljšanje okusa številnih mesnih jedi, čeprav so nekoliko grenki, vendar so vsi užitni, podobnih strupenih gob pa ni. Podobni so jim Albatrellus - mesnatovci, namesto luknjic pa imajo na spodnji strani klobuka iglice, ki jih odstranimo. Nekatere vrste so manj grenke, podobne pa so neužitne Hydnellum - ježevke, ki so tako močno olesenele, da jih ni možno uživati, zamenjava pa je vseeno možna. Tudi podobni Sarcodon - ježevci niso vsi užitni. Uporaben je le Sarcodon imbricatus, rjavi ježevec, ki mu odstranimo velike rjave luske in iglice, surov pa je škodljiv. Zanimiv je Hydnum rufescens, rdečkasti ježek, ki mu je z dolgimi iglicami in pogosto zvotljenim osredjem zelo podoben Hydnum umbilicatum, lijasti ježek. Hydnum - ježki imajo bel oziroma svetel trosni prah. ▲
so gobe travnatih površin, izredno lepih barv in večinoma vodenega ter steklastega izgleda. Mlade gobe so značilne stožčaste oblike, pri starih pa se krajevci zavihajo navzgor, obrobje pa je večkrat razcepljeno, kar je značilno tudi za Inocybe - razcepljenke. Vendar Hygrocybe - vlažnice imajo široke, debele in razmeroma redke lističe ter bele trose. Številne vrste je težko določiti brez mikroskopa, nekoliko strupene pa so črneče in vse z neprijetnim vonjem ter okusom. Čeprav je večina vrst užitnih, za prehrano niso pomembne, saj se nam te krhke lepotice prej polomijo, preden pridemo do doma. Večkrat imajo dolge, stisnjene bete, ki so votli in močno lomljivi. Vredno je pobrati le zajetnejše vrste vlažnic na bogatih rastiščih. Veliko jih je tudi ogroženih in so na rdečem seznamu gliv v Sloveniji. ▲
so večinoma odlične užitne gobe, ki jih srečamo kmalu po odtajanem snegu, bogata jesenska bera pa se konča z nastopom zime. Največ vrst uspeva jeseni, ko je gozd radodaren tudi z drugimi gobami, ki so povprečnim ljubiteljskim gobarjem bolj znane, zato Hygrophorus - polževke običajno ostajajo nedotaknjene. Te mesnate gobe odlikuje krhko in lažje prebavljivo meso, skozi katerega zdrkne nož kot po maslu. Spoznamo jih po debelih, razmaknjenih lističih, ki radi potekajo po betu navzdol. Nekatere vrste so precej zajetne in uspevajo v kolobarjih, srečamo pa se tudi z drobnimi gobami in so vse večinoma užitne. Redko naletimo na grenko vrsto, neprimerna za jed je recimo Hygrophorus cossus, prelčeva polževka predvsem zaradi neprijetnega vonja. Paziti moramo pri belih vrstah, saj so tem lahko podobne Clitocybe - livke, ki imajo tanjše in gostejše lističe. Nekatere Hygrophorus - polževke so močno sluzave, vse pa imajo bel trosni prah, medtem ko podobni Gomphidius - slinarji imajo črne trosi, zato lahko oba rodova po tem tudi ločujemo. ▲
rade uspevajo na štorih, prav dobra in užitna pa je le Hypholoma capnoides, sivolistna žveplenjača, ki ni grenka in uspeva na lesu iglavcev. Na enakem substratu uspeva Galerina marginata, obrobljena kučmica, ki pa je smrtno nevarna, zato je zamenjava lahko usodna. Tudi Hypholoma lateritium, opečna žveplenjača je sicer primerna za vlaganje v kis, zato jo nekateri gobarji tudi poberejo, vendar jo pred vlaganjem dobro prekuhajo in vodo odlijejo. Tako pripravljene manj strupene gobe sicer niso škodljive, vendar Hypholoma fasciculare, navadna žveplenjača tudi prekuhana ostane strupena. Podobni so tudi številni Pholiota - luskinarji, ki jih pa zaradi grenkega okusa ne prištevamo med užitne gobe. Tudi Hypholoma - žveplenjače imajo precej temne trose. ▲
so odlične užitne gobe, strupene Galerina - kučmice pa jim predstavlja nevarno zamenjavo. Podobne so jim tudi večinoma neužitne Psathyrella - črnivke z vodenastimi klobučki. Kuehneromyces mutabilis, mala štorovka, ki jo lahko tudi uspešno umetno gojimo in je zelo cenjena, ima značilen temen in luskat bet z obročkom, ki je dovolj zgovoren, da naj ne bi prišlo do usodnih zamenjav. Podobno uporaben Pholiota vernalis, pomladanski luskinar in smrtno strupena Galerina marginata, obrobljena kučmica sta na zunaj povsem enaka. Na betu nima luskic, pa tudi obroček rad odpade, kar je tipično za Galerina - kučmice, zato se nabiranju in uživanju te vrste raje izognemo. Armillaria - mraznice, ki so bolj ali manj luskate na temenu klobuka, uspevajo jeseni in so pogojno užitne. Prav Kuehneromyces - štorovke so jim zelo podobne, zato je pride do pogoste zamenjava teh dveh rodov, kar pa ni usodno. Podobna užitna Flammulina velutipes, zimska panjevka s temnim betom raste pozimi na štorih. ▲
srečujemo povsod v gozdovih, rastejo pa v velikih skupinah vse do prvega snega. Spoznamo jih po majhnih klobučkih, ki imajo zelo redke in debele lističe ter so široko pripeti na bet. Precej dolgi beti so žilavi in prožni, zato naberemo le klobučke, ki jih uporabimo le med drugimi gobami. Mlade Laccaria - bledivke so intenzivnih vijoličastih ali rdečerjavih barv, s starostjo pa vse bolj bledijo, zlasti v sušnem obdobju. Ni jih pametno pobirati v močno onesnaženem okolju, sicer pa med njimi ni znanih strupenih vrst. Imajo bele ali rahlo lilaste trose. ▲
delimo na mlečnice, ki jih najdemo ob skoraj vsakem vstopu v gozd, in sirovke, ki imajo oranžni mleček in so vse užitne. Prav tako so po večini užitni ali pogojno užitni podobni Lactifluus - mlečniki, ki so razvrščeni v svoj rod. Po obliki, velikosti in barvi so si vse Lactarius - mlečnice/sirovke zelo različne, združuje pa jih skupna značilnost, da imajo krhka tkiva, ki na prelomih izločajo raznobarvne tekočine, oziroma mlečke, ki so pri nekaterih vrstah obilnejši ali pa komaj opazni. Mlečki pri nekaterih vrstah tudi močno spreminjajo barvo na zraku, kar nam olajšuje določevanje. Nekatere sirovke na ranjenih mestih močno pozelenijo. Vse mlečnice z rumenečim mlečkom so strupene, neužitne pa so tudi vse pekoče vrste. Pekoč okus lahko izgubijo s posebnim načinom priprave, tako da je meja med užitnimi in neužitnimi vrstami močno zabrisana. Strupene povzročajo prebavne motnje, škodljive so pa lahko tudi take z neprijetnim vonjem in okusom, dobro pa je, da v tem rodu ni smrtno nevarnih vrst. Ker vsi ljudje gob ne okusijo enako, so določene vrste za nekoga dobre, drugemu pa strahotno odvratne. Ker se mlečki močno razlikujejo tudi po okusu, mlečnice in sirovke nabiramo po lastnem okusu. ▲
delimo na turke z oranžno ali rdeče obarvanimi klobučki ter dede z rjavimi, okrastimi ali belimi klobučki. Slednjim so podobni Leccinellum - dedki, ki se uvrščajo v svoj rod, vsi našteti imajo pa značilno dolg, hrapav ali luskat bet, ki je sprva betičast, nato valjast, pri starih gobah pa se rad skrivi. Večinoma imajo gobe iz teh rodov bledo sivkaste luknjice, meso pa na zraku rado spreminja barvo, kar pa ne vpliva na užitnost teh cenjenih in pogostih gob. Edino zanimiv Leccinellum crocipodium, žlahtni dedek ima rumen klobuček in trosovnico. Kuhani Leccinum - dedi/turki in Leccinellum - dedki so vsi užitni, surovi pa so lahko škodljivi. Te mikorizne gobe uspevajo v sožitju z določenim drevjem, zato imajo vrste imena po drevesih, kjer rastejo. Tako obstaja na primer Leccinum versipelle, brezov turek, Leccinum aurantiacum, trepetlikov turek, Leccinellum pseudoscabrum, gabrov dedek ter Leccinum scabrum, brezov ded. Stare in mehke gobe niso več primerne za uživanje, treba je že na rastišču presoditi, kaj je možno uporabiti. Rado se zgodi, da na rastišču pobrani primerki izgledajo še kar čvrsti, doma pa ugotovimo, da niso več uporabni. Ko gobe vržemo v smeti, niti ne pomislimo, koliko ima ena sama goba trosov, ki pa morajo priti najprej v zrak, da se ohrani vrsta. Ker nekatere užitne gobe preveč na čisto pobiramo, ima veter vse manj dela z raznašanjem trosov, zato je še kako potrebno, da vsak star trosnjak ostane v gozdu. Najbolje je zrelo gobo obesiti na vejo drevesa, da se lahko trosi raznašajo daleč naokoli. ▲
in Clitocybe - livke so bližnje sorodnice, zato v starih gobarskih priročnikih najdemo nekatere vrste med med slednjimi. Lepista - kolesnice imajo tanke in goste lističe, ki jih z nohtom zlahka odluščimo od mesnatega klobuka. Nekoliko spominjajo tudi na Tricholoma - kolobarnice, vendar so pri tem rodu lističi izrezano pripeti na bet. Lepista - kolesnice rade rastejo v kolobarjih, ki se vsako leto večajo. Med njimi ni nevarno strupenih vrst, pač pa vse zaradi predirljivega vonja niso užitne in lahko povzročajo pri občutljivih ljudeh prebavne motnje. Te raznobarvne gobe bomo zlahka določili. Nakatere strupene vijoličaste Cortinarius - koprenke so ena od možnih nevarnih zamenjav manj previdnih gobarjev. Še tako mlade Lepista - kolesnice nimajo nikoli koprene, pa tudi trosi so beli, krem ali rahlo rožnate barve. ▲
so edine gobe, pri katerih je dotik z nogo dobrodošel, saj se pri tem dvigne cel oblak trosnega prahu, če pa prevrnemo gobo z lističi ali cevkami, ji onemogočimo, da bi oddala ves trosni prah. Majhnih in redkih vrst ni vredno pobrati, sicer pa primerki iz tega rodu bolj poredko zaidejo v košaro, čeprav so vse vrste bolj ali manj užitne. Razlog je v njihovi majhnosti, namreč podobne Calvatia - plešivke so od njih precej večje, oba rodova pa spadata med Lycoperdaceae - prašničarke. Lycoperdon - prašnice je za zaužitje treba ustrezno pripraviti, saj je uporabna le trosovnica, oziroma vsa notranjost gobe, dokler je še bela. Zato jim je najprej treba odstraniti iglice, nato pa še kožasto ovojnico in bet. Trosi z dozorevanjem najprej porumenijo in vsebina gobe polagoma postane rjava in zato neužitna. Na vrhu peridij ali zunanja ovojnica popusti, nato se napravi odprtina, skozi katero se dvigajo trosi. Po obliki je prašnicam podoben Pisolithus arhizus, barvarski grahovec, vendar se pri njem na prerezu pokažejo kot grah velike lise, kjer dozorevajo trosi. Uporabiti smemo le eno rezino kot dodatek k juhi, v večji količini pa je škodljiv. ▲
so večinoma znani kot močno šopasto rastoče gobe, kjer iz zraščenega dnišča betov poganjajo številni klobučki, vendar nekatere nepomembne vrste uspevajo tudi posamično. Razdelimo jih lahko na take, ki na pritisk lističev rdečijo, modrijo, črnijo ali pa ne spreminjajo barve in običajno rastejo v kopučah. Za nabiranje posamično rastočih primerkov moramo dobro poznati podobne strupene Entoloma - rdečelistke, drugače jih ne smemo nabirati za uživanje. Sicer med Lyophyllum - zajčki ni znanih strupenih vrst. Najokusnejši je Lyophyllum decastes, rjavi zajček, včasih imenovani sivi, ki raste v velikih kolobarjih močno šopasto in ima včasih močno deformirane bete, podobne velikim gomoljem. Manj primeren za uživanje je Lyophyllum loricatum, trdokožni zajček, ker je težje prebavljiv, vse vrste pa imajo bele trose. Zanimiv je tudi Lyophyllum transforme, podvihani zajček z bolj ali manj trikotnimi trosi. Leucocybe connata, bela svetloglavka, včasih imenovana beli zajčki, pa je neužitna, saj deluje kvarno na dedne lastnosti pri ljudeh, predvsem mladih. Sicer bele gobe nabiramo le v primeru, da dobro poznamo bele smrtno strupene Clitocybe - livke. ▲
imajo bel trosni prah, širok, bolj ali manj luskat klobuk, ki je na temenu temnejši in ga zlahka ločimo od beta. Imajo tudi dolg votel bet, ki je proti dnišču močno odebeljen, lističe pa pri mladih primerkih pokriva zastiralce ali obroček. Ta tudi pri starih primerkih ne odpade, saj je zelo trden in kožast, postane pa premakljiv po betu, kar je ključno za prepoznavo. Namreč starim mušnicam zastiralce rado kar samo odpade, zato jih težje zamenjamo z Macrolepiota - dežniki, lažje pa z drugimi vrstami. Surovi Macrolepiota - dežniki so škodljivi, podobna rdečeča Chlorophyllum brunneum, vrtna zelenolistka pa je tudi kuhana škodljiva. Chlorophyllum - zelenolistke in Macrolepiota - dežniki so si na prvi pogled zelo podobni. Pogojno užitna je Chlorophyllum rhacodes, rdečeča zelenolistka, s katero se največkrat zamenjujejo razni Macrolepiota - dežniki. Nekateri jo imejujejo kar rdečeči dežnik, čepav je uvrščena v drug rod. Pogojno užitna je tudi Chlorophyllum olivieri, olivnorjava zelenolistka, uporaben pa je samo klobuk kot pri vseh teh vrstah. Z Macrolepiota - dežniki so primerljivi večji Lepiota - dežnički, vendar so ti v povprečju manjši in nimajo obstojnih obročkov. Je pa taka zamenjava lahko usodna. Tudi Leucoagaricus - kukmakovci predstavljajo eno od možnih zamenjav, vendar so vsi užitni. Te bi prej zamenjali s strupenimi mušnicami, čeprav nimajo lupine v dnišču beta. ▲
so pretežno drobne gobice, s tankimi beti, ki so največkrat votli. Klobučki imajo lastnost, da suhi na vlažnem ponovno oživijo. Nekatere vrste so užitne, mnoge pa zaradi slabega vonja in okusa niso primerne za uživanje. Marasmius - sehlíce najdemo povsod, kjer so raztreseni ostanki rastlinja in so prav tako zgodnje kot Collybia - korenovke. Tudi trose imajo bele, tako da jih ob zadostni zbranosti ni možno zamenjati. Nevarne strupene Inocybe - razcepljenke imajo namreč vse rjavkaste trose. Marasmius - sehlíce spoznamo tudi po širokih in včasih izredno razmaknjenih lističih ter po zelo tankem mesu v klobučkih. Iz tega rodu je vsestransko uporabna le Marasmius oreades, dišeča sehlíca. Kot dodatek različnim jedem pa je primerna tudi podobna Mycetinis alliaceus, dolgobetna česnovka, ki je vrsta iz podobnega rodu. ▲
spoznamo po zelo ozkih in gostih lističih, ki so izrezano pripeti na bet. Skorjasti beti nimajo zastiralca, pač pa so podolžno črtasti ali vlaknasti. Vse vrste imajo belkaste trose, lističi pa niso vedno beli, temveč se pri nekaterih vrstah spreminjajo do okrastih ali sivorjavih tonov. Le redko so rahlo rožnati. Večina vrst je užitnih, nekatere pa se pojavijo že zgodaj spomladi. Uspevajo na travnikih in v gozdovih, pobiramo pa tiste vrste, ki smo jih dodobra spoznali. Niso najbolj okusne, primerne so za mešanje z drugimi gobami. Najbolj pogosta je v travi rastoča, skoraj bela Melanoleuca strictipes, tenkobetna gostolistka, ki ima vedno daljši bet od premera klobučka, previdnost ob pobiranju belih gob pa vedno velja. Skoraj vse Melanoleuca - gostolistke imajo grbaste klobučke, ki so največkrat temnejše obarvani po osredju. Na soncu grbe rade razpokajo. ▲
ali mavrahi veljajo za odlične užitne gobe, ki pa jih surovih ne smemo uživati. Jamičasto satjasta površina trosnjakov nam zagotavlja, da jih ne bi zamenjali s Gyromitra - hrčki, lahko pa pomešamo med seboj nekatere rodove, kjer so vse gobe pogojno užitne. Morchella - smrčki najraje uspevajo na travnikih, ob rekah, v logih pa tudi v gozdovih. Po barvi in velikosti se zelo razlikujejo med seboj, Morchella esculenta, užitni smrček ima namreč veliko različnih pojavnih oblik. Morchella - smrčki imajo rob satjastega klobuka zraščen z betom, Verpa bohemica, češki smrčkovec pa ima klobuček poveznjen na bet, tako da je vrh beta pritrjen na klobuk pod temenom. Veliko manjše trose ima Morchella semilibera, šilasti smrček, ki je spojen z betom blizu sredine klobuka, med temenom in robom. Morchella - smrčki in Verpa - smrčkovci uspevajo le kratek čas spomladi, konec aprila ter v maju. Zvesti svojim rastiščem, so vsakoletni priboljšek gobarjem, po dolgi in enolični zimski prehrani. ▲
spoznamo po zelo širokih in razmaknjenih lističih, ki so bolj ali manj beli in pripeti na bet. Imajo sluzavo, suho ali pa žametasto površino klobuka ter so večinoma užitne. Rade uspevajo v bližini trhlega lesa ali pa na njem. Užitne so nekatere sluzave vrste, uporabni pa so le klobučki, saj so beti preveč žilavi in trdi. Vse Oudemansiella - širokolistke imajo bele trose, po prožnem mesu in obliki pa spominjajo na Collybia - korenovke. ▲
imajo skledasto obliko, trosovnica pa se nahaja na zgornji strani trosnjaka, kar je tipična lastnost za Ascomycota - zaprtotrosnice. Podobne so jim gobe iz drugih rodov, določanje vrst pa je uspešno le s pomočjo mikroskopa. Zato Peziza - skledice niso primerne za uživanje, saj je vsaka določitev na oko le približna. Gobe, ki jih nameravamo pojesti, morajo biti stoodstotno določene. Nekatere Peziza - skledice so prekuhane užitne, v izjemnih primerih pa lahko uživamo tudi podobne Discina - medaljonke, Sarcoscypha - čašice in Aleuria - latvice, ki so pri nas razmeroma pogostne. Peziza - skledice skoraj nimajo beta, če pa se dotaknemo zrelega trosnjaka, se dvigne v zrak oblak trosnega prahu. Za strupene Ascomycota - zaprtotrosnice vemo, da še niso vse natančno določene, zato jih je potrebno pred uporabo prekuhati in vodo odliti. ▲
se v naših gozdovih radi pojavljajo v skupinah od poletja pa do pozne jeseni. Mladi, še zaprti v sluzavo ovojnico, so užitni in okusni, kasneje pa oddajajo tako hud smrad, da jih zavohamo, še preden pridemo do gozda. Morchella - smrčki in Mutinus - klinčki so jim kar podobni, se najbolj Mutinus caninus, pasji klinček in Mutinus elegans, lepi klinček. Mladi Phallus - mavrahovci so okrogli kot Lycoperdon - prašnice. Imajo dolgo korenasto dnišče oziroma bele konopce. Bela, pod njo pa debela sluzava ovojnica, ostane pri dnišču penastega beta, ki nosi na vrhu podoben klobuček, kot ga ima Morchella semilibera, šilasti smrček. Ko trosi dozorijo, mastna površina s smradom privablja muhe, ki tako raznašajo trose na vse strani. Podobno smrdeča Clathrus ruber, navadna mrežnica ima tudi rdeč trosnjak, da ga muhe ne zgrešijo, medtem ko Clathrus archeri, lovkasta mrežnica spominja na hobotnico z rdečimi kraki, zaudarja pa šele, ko je že stara. Vse te redke gobe uspevajo tudi pri nas, niso pa primerne za uživanje. ▲
imajo bolj ali manj stranski bet, školjkasto obliko in v naravi uspevajo večinoma na lesu različnega drevja. Nekatere vrste se dajo uspešno gojiti na slami ali pa na drugih podobnih substratih. Pleurotus - ostrigarji so večinoma užitni, zamenjamo pa jih lahko z gobami iz drugih rodov, kjer nekatere vrste niso užitne. Mladi Pleurotus - ostrigarji so primerni za najrazličnejše jedi, zato so vse bolj priljubljeni pri individualnih gojiteljih. Najprimernejši je Pleurotus ostreatus, bukov ostrigar, katerega lahko gojimo na prostem čez hladno obdobje leta. Močno podobna je užitna Sarcomyxa serotina, pozna zgručevka in tudi neužiten Panus conchatus, školjkasti strnjenec, saj je preveč žilav, da bi ga lahko uživali. Pleurotus - ostrigarji imajo bel, okrast ali rahlo sivkast trosni prah. ▲
nimajo pa lupine v dnišču beta, kot so podobne Volvariella - nožničarke. Uspevajo na trhlem lesu ali na žagovini, kjer lahko postanejo orjaške. Med njimi ni znanih strupenih vrst. Rožnate trose imajo tudi podobne strupene Entoloma - rdečelistke, zato je možna zamenjava. Tudi zato je treba dobro poznati Entoloma - rdečelistke. Pluteus - ščitovke so uporabne zgolj za mešanje z drugimi gobami. ▲
najdemo na podobnih rastiščih kot Coprinus - tintnice, največkrat pa rastejo v velikih šopih na trhlem lesu. V tem obširnem rodu gob ni znanih strupenih vrst, vendar zaradi slabe raziskanosti ne pridejo v poštev za redno uživanje. Podobne so različne Kuehneromyces - štorovke in Armillaria - mraznice. Psathyrella - črnivke ločimo od drugih na štoru rastečih vrst po skoraj črnih trosih. Pogosto imajo dolge, votle bele bete brez veluma, katerega včasih najdemo na robu klobučka. Obrobje je rado higrofano ali vodenasto, saj je napito z vodo temnejše kot teme klobučka. Psathyrella piluliformis, prosojna črnivka in Kuehneromyces mutabilis, mala štorovka sta si v tem podobni, vendar ima slednja na betu obroček in luskice pod njim. ▲
spoznamo takoj zaradi značilne vejaste oblike. Iz skupnega dnišča se dvigajo kvišku številni vršički, ki so obdani z gladko trosovnico. Mlade Ramaria - grive so različnih barv, delno pa tudi po obliki vej lahko določamo vrste, vendar pri starih gobah barve močno obledijo, tako da so si užitne in strupene vrste močno podobne. Zanesljivo lahko Ramaria - grive določamo samo s pomočjo mikroskopa, zato je ta rod pogosti krivec za številne zastrupitve. Ramaria flava, rumena griva in Ramaria aurea, zlata griva se pobirata le mladi, vendar ko je v gozdu veliko drugih užitnih gob, raje te gobe pustimo na rastišču. Vse Ramaria - grive delujejo rahlo odvajalno, če jih prekuhamo pa je večina užitnih, vendar je treba po prekuhanju vodo odliti. S tem pa odstranimo tudi koristne snovi, tako da teh gob ni vredno uživati. ▲
so podobnih oblik kot najbližnje sorodnice mlečnice in sirovke, le da na prelomu ne izcejajo mlečka, temveč ostanejo suhe. Nimajo nobene ovojnice, bolj ali manj gladki klobučki se večinoma dajo olupiti vsaj po obrobju, stari pa imajo udrto osredje. Beti so redko daljši od širine klobukov in se na upogib gladko prelomijo. Imajo bele, okraste ali rumenkaste trose, kar nam olajšuje določevanje vrst. Tako kot Lactarius - mlečnice/sirovke, lahko tudi Russula - golobice poskusimo, ko določamo užitnost. Če ne pečejo ali grenijo, so užitne, vendar moramo pred tem poznati vse značilnosti tega rodu. Navadno zadostuje že, da trosovnico položimo na vrh jezika. Lahko pa majhen delček trosovnice tudi odtrgamo in pustimo nekaj časa v ustih ter nato izpljunemo. Namreč nekatere pečejo ali grenijo po daljšem poskušanju. Vse pekoče in greneče vrste so neprimerne za uživanje ali pa so celo strupene, nobena vrsta pa ni smrtno strupena, zato pravimo, da gre za dokaj varen rod, ki omogoča tako poskušanje. Ognemo se tudi vseh vrst s preveč dišečim ali slabim vonjem, pa tudi vrst, ki jim meso črni. Tudi od črvov na pol požrte gobe niso več za nabiranje, vse mlade, zdrave Russula - golobice s prijetnim vonjem in okusom pa je pri vsakem gobarjenju vredno pobrati. Kolikokrat bi se vrnili iz gozda s prazno košaro, če ne bi pobirali teh odličnih in vsestransko uporabnih gob. Nekatere nepekoče Russula - golobice z okrastimi lističi so surove strupene, kuhane ali pečene pa užitne kot ostale nepekoče vrste. Pri nabiranju nikoli z nožem ne porežemo klobukov, saj bi se nam na ta način lahko znašle v košari smrtno nevarne mušnice. Vedno se moramo prepričati, da se ne skriva lupina v dnišču beta, ali da bet ni imel zastiralca, ki pri starih mušnicah rado odpade. Ne smemo pozabiti, da tudi Amanita phalloides, zelena mušnica ni pekoča, za smrtno nevarno zastrupitev pa zadostuje že ena sama, pomotoma pobrana goba. ▲
niso pomembne jedilne gobe zaradi majhnih trosnjakov, ker pa rastejo v času, ko drugih gob še ni na pretek, so tudi ti majhni klobučki vendarle zanimivi za kulinarične umetnije. Klobučki merijo od enega do treh centimetrov premera in so skoraj brez mesa. Pri nas uspevajo štiri vrste, med katerimi je ena grenka in zaradi tega neužitna. Takoj ko skopni sneg, pa se pojavijo tudi druge majhne gobice, ki niso vse užitne, ampak so celo strupene. Zato moramo biti pri nabiranju previdni. Vsaka Strobilurus - storževke ima v dnišču beta dolg konopec, ki je pripet na storž. Pri določanju previdno kopljemo okoli beta, dokler ne pridemo do storža. Na smrekovem storžu uspeva Strobilurus esculentus, smrekova storževka v dveh različkih, na borovem storžu pa raste Strobilurus stephanocystis, ovenčana storževka, ki je manjša in tudi užitna. Direktno na storžih pa uspevajo tudi neužitne Mycena - čeladice, ki jih spoznamo po obliki. Strobilurus - storževke imajo bele trose, prav tako pa tudi Mycena - čeladice, ki so vse neužitne ali pa celo strupene. Mycena - čeladice nimajo nikoli podvitega roba na klobučku. ▲
imajo zaradi temnih trosov nekaj podobnosti s Agaricus - kukmaki, še posebej Stropharia rugosoannulata, kukmakova strniščnica, ki je podobna tudi po obliki in uspeva na enakih rastiščih. Tisti, ki nabirajo Stropharia - strniščnice na njivah, so prepričani, da imajo opravka s Agaricus - kukmaki, vendar nas bežen pogled na vijoličasto črne lističe pri starih gobah prepriča, da gre za Stropharia - strniščnice. Zelo uspešno jih lahko gojimo na slami, vendar vse vrste niso užitne. Pretirana količina teh gob je lahko škodljiva, kar pa velja skoraj za vse gobe. Nekatere Stropharia - strniščnice imajo psihoaktivne strupe, podobno kot Panaeolus - govnarji in Psilocybe - gologlavke. ▲
spoznamo po pretežno sluzastnem klobučku, ki je lupljiv. Nekatere vrste imajo na betu kožast obroček, ki pri mladih gobah pokriva cevke oziroma luknjice. Pri starih primerkih ga skoraj ni več videti, na betu pa ostanejo le skromni ostanki veluma. Sprva goste rumene luknjice se z rastjo trosnjaka večajo in redčijo, meso pa postaja vse bolj mehko in pri starih gobah neuporabno. Mlade Suillus - lupljivke so vse užitne in nekatere vrste tudi zelo cenjene ter vsestransko uporabne. Včasih imenovana vrsta votlobetni gobanček, zdaj Suillus cavipes, votlobetna lupljivka je užitna. Ločujemo jo po kožastem zastiralcu, votlem betu in po zelo širokih, oglatih luknjicah, ki potekajo po betu navzdol. Lupljivkam podoben Chalciporus piperatus, pekoči bakrenopor je rahlo strupen, zato ga moramo poznati. Spoznamo ga po rdečkasti trosovnici in po močno rumenečem dnišču beta, pa tudi po pekočem okusu. Druge male Boletaceae - cevarke ne predstavljajo nevarnosti za zastrupitev. Suillus - lupljivke so mikorizne gobe različnih iglavcev, nekatere vrste pa rastejo samo pod določenim drevjem. ▲
gobarjem veliko pomenijo zaradi mnogih okusnih užitnih vrst, potrebna pa je skrajna previdnost pri nabiranju teh gob, ker so si nekatere užitne in strupene vrste zelo podobne. Veliko zastrupitev nastane pozimi, ko se praznijo kozarci vloženih gob. Kljub raznobarvnim lističem imajo vse Tricholoma - kolobarnice bele trose. Pri nekaterih vrstah je v začetku rasti trosnjaka komaj opazna rahla koprena ali obroček, sicer pa praviloma nimajo vidnega nobenega veluma. Te mesnate gobe niso nikoli vodenaste, lističi pa so zaokroženo, zaobljeno ali izrezano pripeti na bet v obliki kolobarja; od tod jim tudi ime. Uspevajo samo na zemlji blizu drevja. Med najbolj poznanimi je dobra Tricholoma portentosum, zimska kolobarnica, kjer je zelo pomembna trosovnica z rumenkastim odtenkom. Za uživanje smemo pobrati le tiste vrste, ki smo jih dobro spoznali. Na grobo jih lahko razdelimo na take z gladko, lepljivo, suho in luskato površino klobuka. Med luskatimi je najbolj strupena Tricholoma pardinum, pegasta kolobarnica, ki ima poleg zajetnejše postave še prijeten vonj in okus, kar nepoučene ljubiteljske gobarje rado zavede. Med gladkimi rjavimi vrstami je dobra Tricholoma populinum, topolova kolobarnica), ki raste le pod topoli, ostalih rjavih in lepljivih vrst zaradi možne zamenjave s strupenimi gobami ne smemo pobirati. Bela Tricholoma columbetta, golobičja kolobarnica je zelo okusna, ne smemo pa je zamenjati z nekaterimi rahlo strupenimi vrstami iz istega rodu, nevarne pa so tudi bele, zelo strupene Clitocybe - livke. Zelo dobra je tudi Tricholoma equestre, zelenkasta kolobarnica, a je pogojno užitna, podobne pa so ji smrtno nevarne Cortinarius - koprenke. ▲
uspevajo nekaj centimetrov pod površino prsti, včasih tudi bolj globoko, zato jih bolj poredko najdemo brez dresiranih psov. Te precenjene gobe nevešči nabiralci lahko zamenjajo z neužitnimi vrstami iz drugih, podobnih rodov. Ena taka, pri nas pogosta je Choiromyces venosus, zgodnja prstenica, ki je surova strupena. Za določanje vrst potrebujemo mikroskop. Vztrajnost pri zelo natančnem določanju vrste gobe s pomočjo podrobnih opisov gob skoraj vedno vodi do uspeha. ▲
so po obliki nekoliko podobne lupinarjem, le da nimajo nažlebkanega obrobja na klobuku, uspevajo pa na lesu, slami in na drugih organskih odpadkih. Značilna je velika lupina v dnišču beta, pri starih gobah pa rožnati lističi, po čemer jih zlahka ločimo od mušnic. Na Daljnem vzhodu veljajo Volvariella - nožničarke za gojitvene gobe. Pri nas jih pogosto najdemo v rastlinjakih, na prostem pa v bolj toplih krajih. Ni znanih strupenih vrst, niso pa najbolj okusne. ▲
spadajo v tako imenovano skupino xerocomoidov, to so rodovi podobni polstenkam, med katerimi so Xerocomus - polstenke, Hortiboletus - vrtnikovci, Xerocomellus - polstenci in Rheubarbariboletus - škrlatniki. Vsi so večinoma manjše, podobne velikosti kot cevarke Suillus - lupljivke, vendar bet nikoli nima obročka, kot ga ima na primer podobnih barv Suillus luteus, maslena lupljivka. Nimajo mrežice na betu, le manj znana Xerocomus Silwoodensis in Xerocomus chrysonemus imata nekakšno "pseudo" mrežico, ki pa jo imajo kar pogosto Suillellus - lupljivci, Butyriboletus - maslenci in Boletus - gobani. Praviloma imajo xerocomoidi rumeno trosovnico, izjema pa so določene variacije vrste Xerocomus ferrugineus, datljeva polstenka, ki ima lahko oranžno trosovnico. Luknjice so rumene ali zelenorumene barve, meso pa na zraku običajno pomodri. Barve klobukov so od rumenkaste, oranžne, rdeče, do večinoma rjave. Klobuk je navadno polsten ali suh in se ne da lupiti. Polstenkam podoben odlični Imleria badia, kostanjasti polstenovec, imenovan tudi kostanjevka, je po barvi primerljiv celo z nekaterimi Boletus - gobani, ima pa modrečo trosovnico bolj limoninih odtenkov. Polstenkam podobne vrste je še najlažje razlikovati po prerezu. Vedno se gleda prerez takoj in še čez približno pet minut po prerezu, opazuje pa se tudi hitrost sprememb. V pomoč pri determinaciji nam je lahko tale slika. Vse vrste so kuhane užitne in okusne in jih težko zamenjamo s strupenimi gobami. Stari primerki gob iz teh rodov niso uporabni za jedi, ker postanejo preveč mehki. Xerocomellus chrysenteron, rdečebetni polstenec nima vedno rdečega beta, mladi, temno rjavi klobučki pa imajo svetel poprh, ki kasneje ni več viden. ▲
Avtor: Anton Poler
