Glive in njihov prostor v naravi

Glive povezujejo vse življenje na Zemlji. Rastlinam posredujejo pomembna hranila za preživetje. Okoli 90% vseh rastlin je za svoje preživetje odvisnih od gliv. Če ne bi bilo gliv, bi prenehalo recikliranje organskih snovi, bodisi rastlinskih ali živalskih.
Glive so se razvile že več kot 450 milijonov let nazaj in odigrale ključno vlogo pri prehodu rastlin iz vode na kopno ter pri evoluciji kopenskih ekosistemov. Če ne bi bilo gliv, bi življenje, kot ga poznamo, prenehalo.

Živa bitja so razdeljena v več skupin organizmov, ki jim pravimo kraljestva - Regnum. Glive predstavljajo ogromno kraljestvo v domeni življenja. Če to kraljestvo opišemo poenostavljeno, ga sestavljajo višje glive (gobe) in nižje glive (plesni, rje, sneti in kvasovke). Ocenujejo, da je gliv med 1,5 in 5 milijonov vrst.

Ko govorimo o glivah, najprej pomislimo na gobe. Toda to so le plodovi, majhen del sveta gliv, ki so povsod okoli nas. Gobe so le zunanji znak navzočnosti gliv. Glavni del glive je množica drobnih nitk (hife), ki skupaj tvorijo podgobje oz. micelij. Dejansko je to telo glive. Kraljestvo gliv je torej očem skrito. Del, ki je viden, je le "sadež" organizma. Telo predstavlja podgobje (micelij), ki je sestavljeno iz prepleta drobnih nitk (hife). Gliva je torej celoten organizem, ki ga sestavljata goba ("sadež") in podgobje (micelij).

Micelij je običajno skrit v zemlji, lesu ali drugem viru hrane. Prekriva lahko le eno mravljo, ali pa površino, veliko več hektarjev (leta 1998 so v državi Oregon, ZDA, našli največjo glivo na svetu: Črnomekinasto mraznico Armillaria ostoyae, katere micelij prekriva površino 890 hektarjev. Strokovnjaki ocenjujejo, da je organizem star vsaj 2500 let).
Micelij, ki je razpreden po prsti, se hrani z vsem, na kar naleti. Pri iskanju hrane lahko prodre tudi v les, bodisi s silo ali pa z encimi, ki razkrajajo snov, v kateri se glive razraščajo.
Telo glive nenehno spreminja obliko, medtem ko neutrudno išče hrano. Glive se kar razraščajo, uporabijo neizrabljen material, da lahko rastejo drugje. Po okolju se selijo, odvisno od tega, kje najdejo hrano.

Glive so zelo primitivna oblika življenja. Njihova najpomembnejša lastnost je, da si ne morejo pridelovati lastne hrane. Za razliko od rastlin glive ne vsebujejo listnega zelenila (klorofila) in tako nimajo sposobnosti, da bi pod vplivom svetlobe asimilirale življenjsko potrebne snovi. Tudi korenin ali listov nimajo. Glive so posebna skupina živih bitij, bliže živalim kot rastlinam (z živalmi imajo skupnega prednika iz monofiletske skupine Opisthokonta).

Razlogi:

• za živalske organizme je značilno, da vdihujejo kisik in pri presnovi izločajo ogljikov dioksid. Enako velja za glive;
• celična stena arhitekturno sicer spominja na celično steno rastlin, vendar je grajena iz hitina (polisaharid, ki vsebuje dušik in je analogen materialu, ki ga imajo členonožci) in ne iz celuloze, ki se pri glivah pojavi le izjemoma;
• nekatere glive vsebujejo protein kolagen (leta 1996 so kanadski raziskovalci ta protein našli v vrsti glive, ki je podobna kvasovkam (Microbotryum violaceum). To je bil prvi primer, da so kolagen našli v organizmu, ki ni živalskega izvora);
• gliva za oddajanje informacij po miceliju uporablja enak nevrotransmiter kot človeški možgani - dimetiltriptamin (DMT); kemikalijo, ki nam omogoča, da lahko razmišljamo;
• z živalskimi organizmi imajo glive skupno lastnost, da celice izločajo hidrolitične encime (primer je celulaza) v okolico in iz okolice absorbirajo razgradne produkte hidrolize.

Glive hrano črpajo iz okolja, v katerem živijo - predvsem organske snovi, ki so jih predelali drugi, višje razviti organizmi (glive "jedo druge", so heterotrofne). Organske snovi glive same ne morejo proizvesti in si jih morajo zato na različne načine priskrbeti. Po načinu prehranjevanja se delijo v tri skupine:

• Gniloživke (saprofitske glive), ki se hranijo z odmrlimi ali razpadajočimi organskimi ostanki. S pomočjo izločanja encimov odmrlo organsko snov razkrajajo. V manjše molekule razgrajujejo predvsem celulozo in hemicelulozo, redkeje tudi lignin. Te molekule nato resorbirajo. Ena bolj znanih saprofitskih gliv je užitni nazobčanec (šitake).
• Zajedavke (parazitske glive), ki zajedajo žive organizme in iz njih črpajo hranilne snovi. Pri tem jih oslabijo ali celo uničijo. Zaradi strupenih presnovkov začne gostitelj odmirati. Ena bolj znanih parazitskih gliv so mraznice (štorovke).
• Soživke (mikorizne, simbiontske oz. simbiotične glive), ki živijo v sožitju (simbiozi) z rastlinami, drevesi ... V primeru simbioze z drevesom (ektotrofna, arbuskularna ali druga vrsta mikorize) gliva obrašča korenine drevesa (ektotrofna mikoriza) oz. prodre v rastlinske celice (arbuskularna mikoriza). Z drevesom si gliva izmenjuje hranilne snovi in zato oba bolje uspevata. Gliva drevesu daje mineralne snovi, v zameno pa prejme ogljikove hidrate in druge snovi, ki jih glive ne proizvajajo. Drevo s fotosintezo proizvaja sladkor, ki ga posreduje gobi kot hrano (med 20% in 80%, v povprečju pa približno tretjino). Pri drevesu je lahko več kot 30 mikoriznih partnerjev, ki so povezani z enim, ali pa z več različnimi drevesi. Ena bolj znanih mikoriznih gliv so gobani (jurčki).

Razmerje med omrežji ektomikorize in arbuskularne mikorize pa je ključno za podnebne razmere našega planeta. Ektomikoriza, ki tvori večja omrežja, shranjuje viške ogljikovega dioksida v tla, medtem ko manjša omrežja z arbuskularno mikorizo sproščajo ogljikov dioksid v okolje. Podnebje na našem planetu se spreminja tudi v odvisnosti od ravnovesja med tema dvema omrežjema.

V dlani gozdnih tal je toliko hif, da bi v dolžino merile 11 km (v 1 cm³ pa 1 km). Glive na tak način povežejo ves gozd. Po tem obsežnem omrežju potuje vse, kar gozd potrebuje. Omrežje so strokovnjaki poimenovali Wood Wide Web (kar je analogija z računalniškim omrežjem, World Wide Web). To je medomrežje narave, informacijska avtocesta, ki drevesom omogoča sporazumevanje, opozarjanje na nevarnosti in še veliko več.

V kanadskem gozdu so denimo našli drevo, ki je bilo povezano s 47 drugimi drevesi, t.i. 'hub-tree' ali 'mother tree'. Če so tako drevo posekali, so izgubili več povezav, kot če bi v gozdu sekali naključno izbrana drevesa. Zato so spremenili prakso sekanja dreves.

Glive nimajo želodca. Pri prehranjevanju se prebavni encimi iz celic podgobja zlijejo v okolje, kjer se prehranske molekule poenostavijo. Prebavljene snovi iz okolja se nato vsrkajo skozi celične stene nazaj v podgobje, kot vodna raztopina. Glive živijo kar v svoji hrani in se dobesedno vraščajo v nove prehranske izvore, ko se lokalni viri izčrpajo. Takšna "zunanja prebava" je dolgotrajna, glive ostajajo na enem mestu in zato niso gibljive. Lahko bi rekli, da so encimi zobje in kremplji gliv.

Pri razgradnji lesa (sestava lesa: celuloza (40 – 50%), hemiceluloza (25 – 35%) in lignin (18 – 35%)) denimo glive uporabljajo več ekstracelularnih encimov:

• Lignin, ki je zaradi kompleksnosti najtežje razgradljiv, glive razgradijo z encimi peroksidaza, oksidaza in lakaza.
• Celulozo glive razgrajujejo z encimom celobiohidrolaza.
• Hemicelulozo pa glive razgrajujejo z encimom hemicelulaza.

Glive so zelo trdožive in jih najdemo v najrazličnejših habitatih. Njihova vloga v ekosistemih je zelo pomembna, saj predstavljajo naravne mehanizme za recikliranje. To vlogo izvajajo tako, da se prehranjujejo z odmrlimi organizmi in razgrajujejo organske snovi. Kot razgrajevalci organske snovi predstavljajo bistveni dejavnik kroženja hranil v ekosistemih.

Kljub svoji trdoživosti pa določene glive, predvsem višje glive (takšne, ki so zanimive za ljubiteljske nabiralce gob), izginjajo. Razlogov za takšno stanje je več. Analiza stanja biotske raznovrstnosti na področju višjih gliv kaže, da je najpomembnejši razlog onesnaževanje okolja. Tudi masovno nabiranje gob ni zanemarljiv razlog.

Avtor: Slavko Šerod



Strani, ki se vežejo na to stran: