Dober dan na levo, dober dan na desno - In vsi smo neverjetno prijazni in zgovorni, najbrž zato, ker nobena košara ni prazna - Največ naših gob odkupijo Italijani.
"Ne, ne, ne gobariva; prek študentskega servisa štejeva promet na Pohorju," sta se nam smejala fanta nedaleč od Areha. Bilo je oznanjeno že pred dnevi: Gobe rastejo kot nore! In minuli vikend je bil na pohorskih cestah in stezah takšen drenj, kot da se je cel Maribor spomnil arhaičnega vzgiba, praspomina, da je bil človek najprej nabiralec in šele potem lovec in poljedelec. Kaj Maribor! Ljubljanske registracije, celjske, slovenjgraške, koprske... No, če bi to videl poslanec Srečko Prijatelj, ki je pozval okoljskega ministra k uvedbi dovolilnic za vse nabiralce gob, bi najbrž zahteval spremembo uredbe po najhitrejšem postopku.
Tako je Slavko Šerod določeval gobe, ki so jih nabrali člani Lisičke.
Mi pa po gobe z mariborskim gobarskim društvom Lisička in s Slavkom Šerodom, determinatorjem. Naziv nima nič skupnega s Schwarzeneggerjem, pomeni le poglobljenega poznavalca gliv. In ne samo pri nas, tudi v Evropi nasploh velja, da je največ strokovnjakov za razvrščanje in poimenovanje gliv med ljubiteljskimi nabiralci, amaterskimi mikologi. Zbrani pred Ruško kočo dobivamo še zadnja navodila, kako nabirati, kajti na koncu, se pravi čez tri ure, bomo priredili razstavo plena, razvrstili in poimenovali nabrano. "Če se kdo izgubi?" se sliši z enega konca gruče. "Bo pač šel po gobe," z drugega.
Rane, ki težko zacelijo
In se priključimo dolgi vrsti avtomobilov, ki se počasi razleze po potjih in brezpotjih. Grizem kolena v strmi breg, hlače so se mi že v prvih minutah mokre ovile okrog nog, curki vode, ki se mi z grmovja in dreves zlivajo natančno za vrat, niso ravno tisto, kar bi si človek želel v zgodnjem sobotnem jutru. Bolj kot to, ali se mi bo končno že pokazal kakšen jurček, me zanima, ali bom sploh še našla svoj avto. Lisičkini gobarji vedo, da gozd ni kraj za tuljenje, zato nanje ne računam, a tu je še nešteto ljudi, ki delijo isto skrb z menoj, zato poslušam: "Fraaaanc!" "Jaaaa!" "Nataaaašaaaa!" "Tuuukaaaj!" "Maaamaaa!" Končno se prijateljica spomni mojega netalenta za orientacijo in me pokliče. Kam zdaj, jo zanima. "Drži se deeesnooo," vpijem in se že čez minuto popravljam, ker mi levodesno ne gre najbolje od rok. "Mislim leeevooo." "Še dobro, da si me narobe poslala," mi reče, ko pride do mene. "Ravno na desni sem našla pravega lepotca." In kaže pravljičnega jurčka. Verjemite, rana, ki ti jo zada prijatelj, se najtežje zaceli.
Bilo je oznanjeno že pred dnevi: Gobe rastejo kot nore!
Tako gre tri ure. Dober dan na levo, dober dan na desno. Še v najbolj črni gošči stopi kdo izza drevesa. In vsi smo neverjetno prijazni in zgovorni, najbrž zato, ker nobena košara ni prazna, iz vsake se smejijo okrogli, svetli, temni, nič ali zelo objedeni klobuki. "Zelo lepi," rečem gospodu, ki mi kaže svojo gobjo bero in se mi smeji srce, ker je moja za spoznanje večja. "Ah, to ni nič," reče. "Ena polna košara je že v prtljažniku." (Grrr!)
Cele kolonije rdečih mušnic se nastavljajo soncu; take so, kot da bi prišle naravnost iz otroške slikanice. Ljudsko: muhomorka, rdeča norica, škratovka. Ena najlepših, tudi najskrivnostnejših gobjih vrst in ve se, da še dandanes, tako kot v daljni preteklosti, kdo z njeno pomočjo odhaja v spremenjena psihična stanja.
Pot nazaj k Ruški koči je popestrena s pogledi v polne prtljažnike, preobložene košare - uredbi o dovoljenih dveh kilogramih in terenskemu nadzoru v posmeh. Na mizah se že veča zbirka in nekateri člani Lisičke se pogovarjajo v neznanem jeziku, ki je slišati nekako takole: "Je to "kortinarijus splendens" ali "rubelus"?" "Tu je še ena "lektarius piperatus"." Vsaka goba dobi svoj kartonček z domačim in latinskim imenom, z obveznim "užitna", "neužitna", "strupena". Okoli miz se nabere kup radovednežev, ki se čudijo: "Glej, vse to je užitno!"
Po gobe kar z grabljami
Višje glive, ki jih nepoznavalci vse pospravimo pod skupno ime gobe, so pri nas vsekakor premalo raziskane, ugotavljajo strokovnjaki. "Kriva" je zahtevnost skupine, ki jo sestavlja več kot petsto rodov, najzahtevnejši med njimi štejejo tudi več sto vrst. In manj kot odstotek je strupenih.
"Glej, vse to je užitno," je bil najpogostejši komentar naključnih obiskovalcev "razstave".
Člani gobarskega društva Lisička - naslednje leto bo društvo praznovalo že 40. rojstni dan - o vtisih tega gobarjenja: Zdenko Stare gobari že 27 let. In prav toliko časa se jezi nad tistimi, ki gredo čez gozd kot hunska vojska. "Spominjam se, da so na Dravskem polju ljudje kar z grabljami hodili po zimske kolobarnice - Štajerci jim pravijo snežke, Prekmurci sirotice, ker rastejo že v mrazu - in tako uničili cela rastišča. Danes sem videl v gozdu nešteto gob zvrnjenih na klobuk; tako gredo trosi v nič, kar je nepopravljiva škoda."
Vinko ("Ah, pustite priimek, kar Vinko zapišite.") zatrjuje, da vsako poletje znova "pridela" vitko postavo: "Navsezgodaj sem v gozdu in pred četrto popoldne se redko vrnem. Tačas pa se ne spomnim ne na hrano ne na pijačo. Vedno znova mi je veliko doživetje, če najdem gobo, ki je ne poznam. Potem se oborožim s knjigami, sprašujem... Najbolj srečen sem v gozdu. In najraje sam. Z vsakim drevesom se lahko pogovarjam in ni redko, da gobe, ki jo najdem, ne utrgam. Saj jih ne potrebujem toliko - nekaj malega jih nasušim, nekaj podarim, zamrznjene zaloge pa si sploh ne delam." Lačne z malico osreči Erika Mušič, ta dan veselo presenečena, ker še nikoli doslej na izletih gobarskega društva niso nabrali toliko različnih gob. T. i. Erikina pašteta slovi med člani Lisičke. "Skuhate piščančje prsi in jetrca, prepražite malo čebule in slanine, dodate gobe, dušite in dolivate juho, ohladite. Dodate še majaron, timijan, poper, kisle kumarice, kapre, črne olive, rdečo pečeno papriko in potem vse skupaj zmeljete v multipraktiku," je pripravljena deliti recept. V kolikšni meri pa so gobarji pripravljeni izdati "koordinate" svojih najdišč?
"Najbrž na svojem "placu" nihče nima rad konkurence, a prav danes sem to pravilo spet prekršil," pravi Slavko Šerod, "ker sem na svoje rastišče peljal kakšnih deset gobarjev. In nekako verjamem, da vsak gobar svojo gobo najde."
Dvanajst let se poglobljeno ukvarja z njimi, dobrega učitelja je imel, pravi, znanega mikologa Antona Polerja. V slabo voljo pa ga spravljajo tisti gobarski junaki, ki v gozdu samoumevno odvržejo pločevinke in plastenke, vse gobe, ki ostajajo za njimi, pa molijo kocene v zrak. "Včasih se bolj kot z nabiranjem gob ukvarjam s tem, da takšne prevrnjene gobe nameščam v drevesne rogovile, da lahko odvžejo trose."
V Sloveniji se je množično gobarjenje pričelo v drugi polovici sedemdesetih; v tem času se je zahodna Evropa že soočala z njihovim izginjanjem. Velik pomen kulinarični plati gob dajejo predvsem Francozi in Italijani - slednji so, po besedah Slavka Šeroda, tudi največji odkupovalci pri nas. V zbiralnicah in zadrugah se kopičijo tone teh gozdnih sadežev in kdor prinese deset, dvajset ali trideset kilogramov jurčkov v odkup, bo prinesel tudi podpise družinskih članov vse do petega kolena, če bo treba, ki bodo pričali, da so gobe skupaj nabrali. Vsak samo dva kilograma! Torej ni težava le v pomanjkanju ustreznega nadzora na terenu, ampak tudi v tem, da ni jasne razmejitve rekreativnega in komercialnega nabiranja gob. Pričakujemo lahko še večji pritisk tujih nabiralcev, predvsem Italijanov in Avstrijcev, ki imajo v svojih državah za gobarjenje večje omejitve. Zanimiva pa je ugotovitev Andreja Piltaverja, avtorja analize stanja biotske raznovrstnosti na področju višjih gliv. Ugotavlja, da se je ideja o tem, da bi se z izobraževanjem nabiralcev in z razširitvijo nabora užitnih vrst v gozdovih ohranilo več gobanov in lisičk, izkazala za napačno. Ljudje ne poberejo nič manj obojih, hkrati pa zraven še vrsto drugih. Ali kot pravi Slavko Šerod: "Pokažite mi "poštenjaka", ki bo šel mimo jurčka, četudi nosi v košari že dovoljena dva kilograma!"
Avtor: Glorija Marinovič (VEČER, Maribor)
Strani, ki se vežejo na to stran:
