Ker smo se peljali v nekoliko bolj oddaljene kraje, smo se na običajnem zbirnem mestu, pred DU Tabor, zbrali že ob 6.00 uri in krenili na pot. Zaradi avtoceste smo kar hitro prispeli do mesta, kjer se nam je pridružil predstavnik turističnega društva Pudgura. To je mlado turistično društvo, ki zajema vasi Studeno, Strmca, Lohača, Belsko, Gorenje, Predjama in Bukovje. Njihov glavni namen je ohranjanje kulturne in etnološke dediščine ter obujanje starih običajev in navad. Vodič nam je sprva pojasnil izvor besede "Pudgura" - gre za staro domače narečno ime za Podgoro, ki se razprostira pod goro Svetega Lovrenca. Pod tem imenom pa so bili ti kraji omenjeni tudi v Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske. Nato nam je opisal burno zgodovino teh krajev:
Pokrajina je bila naseljena že v prazgodovini. Rimljani, ki so te kraje zasedli do preloma med starim in novim štetjem, so jih z dobrimi cestami povezali s središčem države. Tako je bila zgrajena cesta, ki je iz Ogleja preko Vipavske doline prišla do Razdrtega in od tam preko Landola, mimo Belskega, preko Studenega, Strmce in Lohače v rimsko Emono, današnjo Ljubljano. Po tem prostoru je v dobi preseljevanja narodov potovalo več barbarskih ljudstev, ki so izmenoma gospodovali nad Italijo, dokler se niso leta 568 od tod selili Langobardi, ki so zasedli skoraj vso severno in del srednje Italije. V teh krajih je sledila slovenska poselitev, ki je postala trajna.
Srednji vek je bil v teh krajih zaznamovan s turškimi vpadi, ki so bili najhujši od leta 1469 dalje. Kmetje so bili pretežno prepuščeni samoobrambi. Prvi poskus take obrambe je bil le signaliziranje s posebnimi sli, pogosteje pa so se posluževali grmad, ki so zagorele na najdlje vidnih hribih in naznanjale prihajajočo nevarnost. Kmetje so si gradili tudi utrjena zatočišča na vzpetinah okoli cerkva, tabore ali pa so se zatekali v varno zatočišče kraških jam. Manjše turške posadke so bojeviti kmetje včasih tudi ugnali, tako da so Turki morali plen skriti. Tako govori ustno izročilo v Studenem o zakopanem turškem zakladu, ki je v preteklosti buril raziskovalne duhove med lahkoverneži. Dokaz bojev proti Turkom je tabor v Studenem, ki so ga utrdili med 15. in 16. stoletjem.
Težko si je zamisliti, da je prav po tej stari rimski cesti potekal tako živahen promet, predvsem lesa za potrebe ladjedelnic. Beneška poročila iz 15. in 16. stoletja govore, da so bili takrat kraški vrhovi obraščeni z velikimi bukvami in hrasti. Kljub temu, da marsikdaj očitajo Habsburžanom, da so slabo gospodarili z gozdovi, je popolnoma jasno, da je večina posekanega lesa odhajala v Benetke. Hrastovi gozdovi so segali do obronkov Nanosa in ob njem vsaj do Landola in Šmihela. Od tod dalje pa so rasle jelke in bukve, o katerih sicer ni poročil, ki pa so jih Benetke prav tako potrebovale kot hrast. Dokaz o izvozu lesa je tudi cesarski dekret iz leta 1717. S tem dekretom je Karl VI. prepovedal izvoz za gradnjo ladij primernega lesa, torej predvsem hrasta in jelke, ki se naj prodaja avstrijskim ladjedelnicam za potrebe mornarice. Iz dekreta izvemo, da les iz teh krajev ni šel le v Benetke, temveč tudi v Lizbono, na Portugalsko. K temu so pripomogli tudi ljudje ob jamborni cesti. Tako je zgodovina teh krajev predvsem zgodovina gozdarstva.
V pisnih virih se omenja, da se je po tej cesti vozilo jambore tudi iz drugih krajev Slovenije, tako iz gorenjske, dolenjske in drugih delov. Neki kmet iz Ljutomera je pripovedoval, da so nekoč vozili v Trst les dolg 22 metrov in kakšne težave so imeli na poti preko trojanskega klanca, vrhniškega klanca in klanca pri Planini. Prav tako naj bi nekoč vozili iz Rakitne jarbol v Trst za ladjo, imenovano Laibach (Ljubljana), dolg kar 64 metrov.
Skozi te kraje je bil promet precej intenziven, intenzivni pa so bili tudi napadi roparjev in tihotapljenje. Iz teh časov je znan Erazem predjamski. Erazem je bil znamenit človek. Lep, mlad, perspektiven, sin tržaškega glavarja Nikolaja, stotnik cesarjeve telesne straže Friderika III. Avsrtijskega. Cesar se je zapletel v vojno z legendarnim ogrskim kraljem Matijo Korvinom. Marsikateri avstrijski stotnik se je pridružil modernemu kralju in med njimi je bil tudi Erazmov najboljši prijatelj Andrej Baumkircher iz Vipave. Ko je cesar to izvedel, je dal Baumkircherja ubiti in to je Erazma hudo prizadelo. Vedno manj pripadnosti je čutil do svojega vladarja in na enem izmed cesarskih sprejemov se je zgodil škandal. Maršal cesarske vojske Pappencheim je vstal in grdo govoril o Baumkircherju. Erazem ga je zaradi tega izzval na dvoboj, v katerem ga je ubil. Pred maščevanjem cesarja se je odpravil v Predjamo, a ne da bi se skrival - svoj meč in grad je ponudil v službo Matiji Korvinu. Iz Jame so madžarski konjeniki pod Erazmovim vodstvom kar dvakrat napadli Trst. To je bila postojanka Matije Korvina na njegovi prodirajoči poti proti zahodu. Takrat je pod svojo oblastjo imel že polovico Slovenije.
Zaradi tega in ne zaradi roparskih pohodov je tržaški glavar začel oblegati Jamo. Med obleganjem se je Erazem oskrboval preko skrivnega rova. Ker ga niso mogli premagati drugače, so podkupili enega izmed njegovih mož, da ga je izdal. Prižgal je svečo na oknu Erazmove sobe in to je vodilo tržaške strelce, ki so Erazma zasuli s kamnitimi kroglami.
Habsburžani so grad požgali. Ker so Erazma hoteli ubiti tudi kot zgodovinsko osebo so naokrog raznesli zgodbo o roparskem vitezu, ki je umrl na stranišču. Erazem Predjamski predstavlja vrline, ki si jih želimo tudi v današnjih časih ponovno oživiti: prijateljstvo, bojevitost, neustrašnost - viteštvo.
Med prvo svetovno vojno je bilo na tem območju veliko vojaštva in posledično veliko pomanjkanje. Kot uspešno blago se je takrat pojavil fižol. Tako so v letih od 1916 do 1918 fižol »tihotapili« tržaškemu prebivalstvu. Zraven so dodali še kakšno vrečo krompirja in zelja. Vendar tega ljudje niso jemali kot »črnoborzijanstvo«, saj so v skoraj vsaki hiši imeli sorodnike v Trstu. V bistvu so jim pomagali. Zraven pa so peljali še za ostalo prebivalstvo. Takrat je šlo za golo preživetje.
Po prvi svetovni vojni se je trgovina usmerila predvsem v Postojno. Tam se je naselila italijanska »gospoda« to je občinski, davčni, sodni uradniki, oficirji in financarji, vojaška policija in tajna policija. Kasneje tudi novo učiteljstvo. Najbolj prodajani artikli so bili predvsem kisava, sladka repa in zelje, jabolka, hruške in slive. Najbolj pa je šel v promet semenski krompir. Ti kraji, ki ležijo na nadmorski višini 600 in preko 600 metrov, so pridelovali odličen semenski krompir, ki so ga imeli radi predvsem na primorskem. Cenjen prodajni artikel predvsem za Avstrijo in Italijo pa je bila tudi divjad. Tako je bilo na tem območju tudi veliko divjega lova. Prodajali pa so tudi drva in razne gozdne ter poljske rastline, ki so jih nabirale predvsem ženske, otroci in mladinci.
Prispeli smo v vas Studeno
Sedež turističnega društva Pudgura
Njihov senik je znan daleč naokoli
Senik je idealno ozadje za skupinski posnetek
Včasih so skozi te kraje vozili jambore za ladje. Eden, ki je razstavljen, meri v dolžino 64 metrov!
Ogledali smo si tudi predjamski grad in se malce nastavili sončku
Avtor: Slavko Šerod
Strani, ki se vežejo na to stran:
