Kot ponavadi, smo se zbrali ob 7.00 pred sedežem DU TABOR, Gorkega 48. Ko gremo gobarit dlje iz Maribora oz. okolice, najamemo avtobus. Tudi tokrat smo ga najeli. Po dobri uri in pol vožnje smo prispeli na dogovorjeno mesto, ob akumulacijskem jezeru hidroelektrarne Čakovec.
Zbirati smo se pričeli na ploščadi pred družabnimi prostori.
Gostitelji so nas povabili v družabne prostore in pričakalo nas je prijetno presenečenje - mize so bile obložene z raznimi dobrotami. Večina je bila domačih, zelo okusnih. Hrvati so nas dobro pogostili in nemudoma nam je postalo jasno, da je to eden od razlogov priljubljenosti njihove prireditve - lova na zlatega smrčka.
Gobarji so prihajali iz različnih krajev Hrvaške in Slovenije. Kmalu so bili zbrani vsi gobarji in na ploščadi je bila prava gneča. Pred tekmovanjem je bilo treba plačati kotizacijo oz. startnino.
Sledil je pisk piščali in s tem se je uradno odprl lov na zlatega smrčka. Organizatorji so nam oznacili obmocje nabiranja gob in nas z zloženkami opozorili na njihova pravila.
Skobacali smo se na avtobus in razmišljali kako bi se najbolje organizirali za lov. Razdelili smo se v tri skupine in vsaka je gobarila na svojem rastišču. Vozili smo se ob jezu in na treh mestih odložili gobarje.
Toda kje najti zlatega smrcka? Iskali smo užitne smrcke (Morchella esculenta) in seveda tudi druge gobe, ki rastejo v tem času, vendar te za organizatorje niso bile pomembne. Iskali so skupino oz. posameznika, ki bo nabral največ smrčkov, največjega in tako naprej. Kako izgleda rastišče za smrcke? Naslednja slika kaže kje smo iskali te priljubljene pomladanske gobe.
Seveda so bili domačini najboljši. Toda ni nam bilo jasno kako so uspeli najti toliko smrčkov, ko pa jih zaradi suše skoraj ni bilo najti. Mi smo se odrezali povprečno. Nismo našli niti veliko količino, niti velike primerke. Ko smo zbrali skupaj vse različne vrste najdenih gob, smo naredili majhno razstavo s predavanjem. Našli smo okoli 20 različnih vrst gob.
Po predavanju smo postali lačni in odhiteli na okusno enolončnico. Nekateri so bili že tako lačni, da ni bilo časa za "gasilsko" sliko. Tako so ostali le nekateri. Po kosilu pa je bilo ležerno, skoraj zaspano.
Na avtobusu smo zbirali prve vtise gobarjenja. Kako neki je uspelo domačinom nabrati toliko gob? Gotovo so jih nabrali že prej, smo bili enotni. Toda pomembno je sodelovati, ne le zmagati.
Avtor: Slavko Šerod
Strani, ki se vežejo na to stran:
