Te spojine vsebujejo gobe iz rodov Amanita - mušnice/lupinarji – zelena, pomladanska in koničasta mušnica ter Lepiota - dežnički, Galerina - kučmice in Conocybe - stožke. Med temi je vsekakor najbolj znana Amanita phalloides, zelena mušnica.
V prebavilih se amatoksini hitro absorbirajo in preko portalnega obtoka dosežejo jetrne celice (hepatocite). α-amatinin inhibira encim RNA-polimerazo II, zaradi česar je prekinjena sinteza esencialnih proteinov in v končni fazi celica odmre.
Prvi simptomi zastrupitve se pokažejo šele po 6 do 24 urah po zaužitju. Ti so: slabost, bruhanje, driska, trebušni krči in izsušitev. Dva do tri dni po zaužitju se pokaže klinična slika jetrne okvare: zlatenica, padec sladkorja v krvi, porast amonijaka v serumu in razvoj motenega delovanja možganov zaradi okvare jeter z motnjami zavesti do kome.
Smrtno količino strupov za odraslega človeka vsebuje 50 gramov svežih zelenih mušnic, kolikor tehta klobuk srednje velike gobe brez beta.
Strupene snovi so amatoksini in falotoksini. Smrtna količina amatoksinov za človeka je 0,1 mg/kg telesne teže, za miš 0,1 mg, za psa 0,15 mg, za podgano 1,0 mg, za krastačo 1,5 mg in za polža več kot 100,0 mg/kg teže.
Na resnost zastrupitve vplivajo zaužita količina, letni čas, geografsko območje, na katerem je gliva zrasla, način priprave in individualni odziv na strupe.
Kot protistrup se uporablja silibinin in kristalni penicilin. Potrebno je tudi simptomatsko zdravljenje, kot so rehidracija in koncentrati strjevalnih dejavnikov. Če je protistrup dan pravočasno (v prvih 48 urah), lahko reši življenje.
PRVA POMOČ pri zastrupitvah z gobami doma:
• Izzovite bruhanje.
• Vzemite aktivno oglje (10 g/kg telesne teže),
• Pijte zadostno količino vode.
• Takoj se zglasite pri osebnem zdravniku.
Muskarinski sindrom povzroča strup muskarin, (2,5-anhidro-1,4,6-trideoksi-6-(trimetilamonio)-D-ribo-heksitol, [C9H20NO2), ki ga vsebujejo gobe v rodovih Inocybe - razcepljenke, Clitocybe - livke in nekater vrste v rodu Mycena - čeladice. Smrtna količina (LD50) za muskarin je 0,15 do 0,7 mg/kg telesne teže za človeka. Simptomi se pojavijo že nekaj minut po zaužitju. Kažejo se kot bruhanje, krči v trebuhu in driska. Zastrupljenec ima občutek vročine, pojavi se glavobol, solzenje, slinjenje in znojenje, ima občutek težkega dihanja, motnje vida, smrtnost je nizka, vzrok smrti je pljučni edem ali odpoved srca.
Muskarin je po svoji zgradbi zelo podoben acetilholinu. Veže se na acetilholinski receptor na sinapsah živčnih končičev gladkih mišičnih celic in endokrinih žlez ter s tem povzroči parasimpatikomimetični učinek. Muskarin je odporen proti delovanju esteraze, se ne razgradi in lahko povzroči neprekinjeno stimulacijo na vezanih receptorjih, torej trajno draži parasimpatični živčni sistem. Učinek muskarina je podoben zastrupitvam z organofosfatnimi insekticidi.
Simptomi se pojavijo običajno 30 minut do 2 uri po zaužitju gob. Značilni so povišana mišični tonus in motiliteta prebavil in sečil, bradikardija, zožene zenice, znojenje in slinjenje. Toksični odmerek muskarina pri ljudeh je zelo visok in smrt zaradi zaužitja gob je zelo redka. Naravni protistrup je atropin, ki se kompetitivno z muskarinom veže na receptorje.
Daje se intravensko ali intramuskularno (v mišico) in po dajanju simptomi hitro izzvenijo. V hujših primerih so potrebni monitorizacija, dajanje kisika in vstavitev katetra za merjenje osrednjega venskega tlaka. Poleg tega se izpira želodec in dajo aktivno oglje ter odvajalo.
V večini primerov se zastrupitev sama pozdravi v 1-3 dneh. V težjih primerih nastopijo motnje pri dihanju in gledanju. Pri 4% zastrupljencev se zastrupitev, zaradi pljučnega edema, konča s smrtjo v nezavesti.
Giromitrinski sindrom povzročajo gobe v rodu Gyromitra - hrčki, ki vsebujejo strupeno spojino giromitrin in njegov presnovek monometilhidrazin (CH3NHNH2). Oba povzročata gastritis in okvaro jeter, možna pa je tudi odpoved ledvic. Znaki so podobni zastrupitvi z zeleno mušnico, le da se časovno pojavijo nekoliko prej.
Sprva so pripisovali strupene lastnosti helvelni kislini, dokler niso iz hrčkov izolirali giromitrina, ki je kemijska spojina iz vrste aldehidov. Giromitrin je zelo hlapljiva v vodi topna snov. Dokazano je tudi, da ima ta strup kumulativno delovanje, kar pomeni, da se nabira v organizmu uživalcev teh gob. Ko se ga nabere zadostna količina, lahko nastopi težka, celo smrtna zastrupitev.
Simptomi so podobni kot pri zastrupitvi z amanitinom. Po latentnem obdobju, ki lahko
traja 6–48 ur po jedi, se pojavijo bruhanje, slabost, bolečine v trebuhu, glavobol in včasih tudi driska. V večini primerov se zastrupitev konča s to fazo, do izboljšanja pride v 2–6 dneh. Pri zaužitju večjih količin pa se ta faza lahko nadaljuje z jetrno okvaro, hemoglobinurijo in anurijo. Šele pozneje se pridružijo zlatenica, krči in motnje zavesti. Srčni utrip postane slaboten in nepravilen, zavest je motena, v najhujših primerih (2-4%) sledi smrt v komi zaradi okvare jeter ali pozneje zaradi okvare ledvic. Prevladujoči simptomi te faze so nevrološki izpadi, kot so motorični izpadi, delirij in nezavest. Smrt nastopi zaradi odpovedi krvnega obtoka.
Toksična komponenta, ki ga im Gyromitra esculenta, pomladanski hrček, je tudi rakotvorna, saj je pri poskusnih modelih podgan povzročila hepatocelularni karcinom in karcinom pljuč.
Zdravljenje je simptomatsko, opazovanje, nadomeščanje tekočin z infuzijami ter skrb za elektrolitsko ravnovesje. Pri hudi nevrološki simptomatiki se daje piridoksin hidroklorid v odmerku 25 mg/kg telesne teže do skupnega dnevnega odmerka doze 15–20 g za odraslega. Struktura piridoksina naj bi bila podobna giromitrinu, zaradi česar naj bi imel vpliv pri tvorbi nevrotransmiterja GABA.
Orelaninski sindrom povzročajo gobe v rodu Cortinarius - koprenke, med katerimi je najbolj znana Cortinarius orellanus, poljska koprenka. Te gobe vsebujejo nefrotoksična bipiridila orelanin in orelin, ki sta po strukturi podobna parakvatu in dikvatu. Kuhanje ali sušenje ne uniči strupa. Orelanin je termično nestabilna snov in se razgradi v orelin, ki za živali ni toksičen. Strupa lahko prepoznamo v serumu s pomočjo HPLC (High-performance liquid chromatography).
Strupi so predvsem nefrotoksični in simptomi se pokažejo šele po 2–6 dneh, v nekaterih opisanih primerih pa so prve težave nastopile šele po 17 dneh. Smrtna doza za človeka ni znana. Orelanin deluje toksično na tubulne celice v ledvicah, kjer poteka koncentriranje urina in kjer se kopičijo ksenobiotične snovi. Glomeruli in jetra pri perfuziji z nizkimi koncentracijami strupa niso prizadeti. Odmrtje tubulnih celic se pojavi šele peti dan po zaužitju strupa. Znižane so vrednosti membransko vezane alkalne fosfataze in citosolske laktatne dehidrogenaze. Po zgradbi je orelanin podoben parakvatu in dikvatu, ki sta široko uporabljena herbicida s toksičnim učinkom na ledvice pri živalih in ljudeh. V epitelijskih celicah ledvic, ki so prizadete z orelaninom, je citoplazemska membrana intaktna, medtem ko je zmanjšana sinteza jedrnih in celičnih beljakovin.
Po zastrupitvi se najprej pojavijo bolečine v trebuhu, s slabostjo in bruhanjem. Značilna je huda žeja, bolnik popije po več litrov tekočine na dan. Pridružijo se bolečine v udih, trebuhu in križu, glavobol in mrazenje, telesna temperatura pa se ne poviša. Če diagnoza ni postavljena pravočasno, sledi pozneje, zaradi odpovedi delovanja ledvic, uremija (zastrupitev krvi s sečem), ki traja po več tednov, preden nastopi smrt.
V zgodnji fazi zastrupitve so opisani simptomi, kot so utrujenost, žeja, pekoča bolečina v ustih in suha usta, bolečine v trebuhu, bruhanje in slabost, driska in bolečine v sklepih ter mišicah. V pozni fazi se pojavita oligurija in/ali anurija in akutna ledvična odpoved s porastom ledvičnih retentov.
Prvi ukrep je temeljita odstranitev ostankov gob iz prebavil z izpiranjem želodca. Prav tako je pomembno dajanje aktivnega oglja prvih nekaj dni. Potrebno je tudi simptomatsko zdravljenje z ustrezno hidracijo z infuzijami tekočin in spazmoanalgetiki ob hudih bolečinah v trebuhu. V primeru hude zastrupitve lahko pride do končne ledvične odpovedi, ki se zdravi z nadomestnim zdravljenjem z dializo ali presaditvijo.
Dolgo je veljala Paxillus involutus, navadna podvihanka za užitno in neškodljivo vrsto gobe, dokler se niso začeli po uživanju gob pojavljati smrtni primeri.
Prvi obrok je popolnoma neškodljiv, pri vsakem nadaljnjem obroku, lahko tudi več let po prvem zaužitju, pa se pojavi slabost z bruhanjem, pridružijo se bolečine v predelu ledvic in seč postane krvav zaradi raztapljanja rdečih krvnih telesc. Prvi opisani primeri so se končali s smrtjo zaradi prenehanja delovanja ledvic.
Strupena snov je "difenilciklopepton", ki jo imenujejo "involutin". Na to sestavino se organizem odziva z izdelovanjem protiteles, hemolizinov.
Po smrti nemškega mikologa dr. Julia Schäfferja je bilo ugotovljeno, da goba vsebuje toksin, ki lahko stimulira imunski sistem, da napada svoje lastne rdeče krvne celice. Ta reakcija je redka, vendar se lahko pojavi tudi po večletni prehrani gobe. Podobno je Tricholoma equestre, zelenkasta kolobarnica veljala za užitno, dokler ni bila povezana z redkimi primeri rabdomiolize.
Ibotenski sindrom se imenuje tudi panterinski sindrom ali sindrom rdeče mušnice. Amanita pantherina, panterjeva mušnica in Amanita muscaria, rdeča mušnica vsebujeta ibotensko kislino (amino-(3-hidroksi-5-isoksazolil), ocetno kislino (C5H6N2O4), ki se v organizmu presnovi v 50 krat bolj strupeno spojino muscimol (5-(aminometil)-3-izoksazolol, C4H6N2O2). Simptomi se pojavijo že tri ure po zaužitju, in sicer kot rahla pijanost, zmedenost, govorne motnje, motnje vida in izčrpanost, psihične spremembe - depresija ali evforija, napačne predstave o zaznavi prostora in časa, halucinacije ipd.
Po zaužitju se glavna sestavina, ibotenska kislina, resorbira in se v organizmu metabolizira v 5- do 10-krat bolj toksičen muscimol. Predvidevajo, da muscimol deluje vzburjajoče na receptorje za γ-aminomasleno kislino (GABA) v osrednjem živčnem sistemu, medtem ko ibotenska kislina vpliva na receptorje glutaminske kisline.
Prvi simptomi se pojavijo po kratki latentni dobi, pol do 3 ure po zaužitju gob. Zastrupitev se sprva kaže kot alkoholni opoj, sledi zmedenost, motnje v govoru in motoriki, ataksija, izrazit motoričen nemir, motnje vida in izčrpanost, psihične spremembe bodisi kot depresija ali evforija, značilne so tudi napačne predstave pri zaznavi prostora in časa, pa tudi halucinacije z agitiranostjo in depersonalizacijo.
Neredki bolniki so zato sprva neustrezno napoteni v psihiatrično ustanovo. V hujših primerih pride do tonično-kloničnih krčev in nezavesti. Simptomatika se običajno konča z 10–15 ur trajajočim globokim spancem. Za zastrupitev s panterjevo mušnico je značilna retrogradna amnezija.
Čeprav so po rdeči mušnici poimenovali strup muskarin, ga le-ta vsebuje le neznatne količine, tako da bistveno ne vpliva na klinično sliko. Očitno vsebujejo te gobe še neznane učinkovine z muskarinu podobnimi učinki, ki povzročajo trebušne bolečine, drisko, slabost, znojenje in slinjenje.
Bruhanje običajno ni vodilni simptom. Najkasneje v 6–48 urah so vsi bolniki asimptomatski, le redko lahko ostane večdnevni glavobol.
Zastrupljencu je treba čim prej izprati želodec, dati aktivno oglje in odvajalo. Učinkovitost protistrupa fizostigmina je vprašljiva, atropin pa običajno poslabša simptomatiko.
Priporoča se predvsem nadzor življenjskih funkcij zaradi nevarnosti zastoja dihanja. Zastrupljence zdravijo simptomatsko, dajejo infuzije tekočin in nadzorujejo stanje elektrolitov v serumu. Običajno zastrupitev spontano izzveni brez zdravljenja z zdravili.
Psilocibinski ali psihotropni sindrom pri nas povzročajo gobe v rodu Psilocybe - gologlavke, Panaeolus - govnarji in Conocybe - stožke, kot je npr. Psilocybe semilanceata, zašiljena gologlavka in nekatere druge. Vsebujejo psilocibin in psilocin, ki sta halucinogena indola. Delujeta primarno na osrednji živčni sistem (učinek je podoben lizergidu (LSD)) in vplivata na vegetativne funkcije, obnašanje in zaznavanje.
Za polno razvito klinično sliko je treba zaužiti večjo količino gob. Le pri otrocih in starejših osebah lahko poteka zastrupitev s hujšo klinično sliko z nezavestjo, krči in hipertermijo tudi pri zaužitju manjše količine gob. V 15 minutah do 2 urah po zaužitju gob se pojavijo glavobol, omotičnost, vrtoglavica, razširjene zenice, motnja ravnotežja, mišična nemoč, bradikardija ali tahikardija, nizek krvni tlak in mravljinčenje. Psihične spremembe so odvisne od posameznika, pri nekaterih pride do občutka evforije, pri drugih pa do depresije, tesnobe in občutka praznine. Zastrupljenci so lahko nasilni, pojavijo se motnje v zaznavi prostora in časa, halucinacije, depersonalizacija, v hujših primerih delirij z nezavestjo. Navadno traja takšno stanje 6–10 ur in mine brez posledic.
Zdravljenje običajno ni potrebno, zastrupljenca dajo v temno sobo, potrebuje popoln mir, blagodejno vpliva prisotnost svojcev. Le pri halucinacijah izjemoma dajo diazepam.
Stari izraz za koprinski sindrom je antabusni sindrom, ki ga povzročajo nekatere Coprinus - tintnice, Coprinopsis - tintovke in Ampulloclitocybe - livkarice.
Strup koprin se v organizmu metabolizira v aminociklopropanol, ki moti presnovo etanola, ker zavira aldehidno dehidrogenazo v jetrih. Posledica tega je kopičenje toksičnega acetaldehida v organizmu. Učinek koprina je podoben disulfiramu. Pomembna je kritična koncentracija etanola v krvi (že pri 0,15 promilov etanola), ko uživamo gobe. Do antabusne reakcije pride v nekaj minutah do 2 urah po zaužitju gob. Praviloma ne smemo piti alkohola še 24–40 ur po gobjem obroku.
Simptomatika je lahko zelo burna. Najprej se pojavijo simptomi, ki odražajo prizadetost vegetativnega živčnega sistema: slabost, bruhanje, žeja, znojenje, rdečica obraza in zgornjega dela telesa. Značilni so tudi glavobol z občutkom navala vročine v glavi, hiperventilacija, težko dihanje, bolečina v prsih, tahikardija, palpitacije, nizek krvni tlak, slabost, motnje vida, vrtoglavica, zmedenost in kolaps.
V izredno hudih primerih pride do presnovne acidoze, motenj srčnega ritma, šoka in srčnega infarkta. Driske za zastrupitev niso značilne. Za srčne bolnike je koprinski sindrom lahko usoden. Simptomi običajno izzvenijo v 3–6 urah, odvisno od količine zaužitih gob in etanola ter časovnega zaporedja pri zaužitju.
Bolnika ob sprejemu priključijo na monitor, da sledijo elektrokardiografskemu zapisu zaradi možnih motenj srčnega ritma. Motnje ritma, če do njih pride, se morajo zdraviti. Pri bolniku je potreben natančen hemodinamski nadzor, zato uvedejo centralni venski kanal in merijo centralni venski tlak, uvedejo tudi arterijski kanal za natančne meritve arterijskega tlaka. Dodajajo kisik in nadomeščajo tekočine ter skrbijo za elektrolitsko ravnovesje. Izpiranje želodca običajno ni potrebno, dajo pa aktivno oglje in odvajalo. Vsaj še naslednjih 72 ur bolnik ne sme piti alkohola. Vitamin C in anithistaminiki se v praksi niso izkazali za učinkovite.
Gastrointestinalni sindrom povzroča več gob,vendar doslej večinoma strupi še niso znani. Povzročajo ga nekatere Entoloma - rdečelistke, Tricholoma - kolobarnice, Agaricus - kukmaki, Rubroboletus - rubinovci, Russula - golobice, Lactarius - mlečnice/sirovke, Ramaria - grive ter druge.
Gobe vsebujejo termostabilne strupe, ki jih s kuhanjem in sušenjem ne moremo uničiti. Strupi delujejo lokalno na želodčno in črevesno sluznico. Potek je v večini primerov za človeka nenevaren. Te oblike zastrupitev z gobami so med najbolj pogostimi.
Simptomi se pojavijo v prvih štirih urah po zaužitju gob, redkeje kasneje. Za to skupino je značilen nenaden pojav prebavne simptomatike, slabost, bruhanje, driska. Lahko pride tudi do motenj v krvnem obtoku, znojenja in hude izsušitve s posledično ledvično odpovedjo.
Včasih so zastrupitve skoraj tako močne kot prebavne motnje pri faloidnem sindromu, odvisne pa so predvsem od zaužite količine gob in od občutljivosti našega organizma.
Prebavna simptomatika se po enem do dveh dneh običajno umiri. Vedno moramo misliti tudi na možnost sočasnega zaužitja še bolj nevarnih gob, ki vsebujejo amanitin in giromitrin, zato morajo vse bolnike vsaj dva dni nadzorovati. Zlasti ogroženi so starejši bolniki, sladkorni bolniki in bolniki s srčnimi boleznimi.
Zdravljenje je simptomatsko. Najprej izperejo želodec, dajo aktivno oglje ter nadomeščajo tekočino in elektrolite z infuzijami.
To je sindrom, ki nastane po zaužitju užitnih gob in ni posledica delovanja strupov. Vzroki so bodisi preobilni obrok, neustrezna priprava gob, slaba prebavljivost, pokvarjene gobe, uživanje presnih gob, predhodne bolezni prebavil, alergije na mikoproteine in idiosinkrazije na gobje sestavine. Prebavne težave (slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu, driska) se lahko pojavijo že prvo uro ali pa šele po 24 urah. Zdravljenje je simptomatsko, opazovanje, zadostna hidracija, urejenost elektrolitov.
Tricholoma equestre, zelenkasta kolobarnica, je bila dolgo označena kot užitna in zelo okusna vrsta gobe. Srednjeveški francoski vitezi so jo zelo cenili in jo celo rezervirali zase. Kmetom so dovolili nabirati manj cenjeno Suillus bovinus, prožna lupljivka.
Goba povzroča zastrupitev, če jo uživamo v večjih količinah (več kot 0,5 kg po osebi), več dni zapored. Sindrom zastrupitve povzroča rabdomiolizo. To je poškodba prečno progastih mišic, zaradi katere pride do povečanja osmotsko aktivnih delcev v celicah. Ob dokončnem razpadu celic pride tudi do iztekanja potencialno toksičnih metabolitov v cirkulacijo in akutne odpovedi ledvic. Urin postane temno rjav, poročali so tudi o močnih bolečinah v mišicah. Med leti 1992 in 2000 so zaradi tega sindroma umrle 3 osebe.
V letu 2014 je bilo ugotovljeno, da rabdomiolizo povzroča tudi prstena kolobarnica Tricholoma terreum, prstena kolobarnica, ki prav tako velja za užitno.
Pleurocybella porrigens, zleknjena školjkarica povzroča zastrupitveni sindrom, ki ga imenujejo konvulzivna encefalopatija. To je označba za kakršno koli možgansko bolezen ali motnjo, ki povzroča osebnostne motnje in druge nevrološke simptome.
Pleurocybella porrigens, zleknjena školjkarica na Japonskem velja za užitno in okusno vrsto gobe. O zastrupitvah z njo so poročali iz 9 japonskih prefektur. Težava je bilo večkratno zaporedno uživanje.
Jeseni 2004 so poročali, da je zaradi akutne encefalopatije umrlo 17 oseb. Leta 2009 je zaradi zastrupitve na Japonskem umrla še ena oseba. Poročali so tudi o odpovedi ledvic. Vse osebe, ki so umrle, so imele predhodne težave z jetri.
Zaenkrat še niso uspeli ugotoviti kakšen je mehanizem zastrupitve. Sumijo, da so razlog za zastrupitev nestabilne aminokisline, ki so toksične za možganske celice. Nadalje sumijo tudi prisotnost cianida, katerega raven je v nekaterih gobah lahko tako visoka, da bi lahko izzvala toksično reakcijo.
Paralepista flaccida, ohlapni kolesnik, Infundibulicybe gibba, rjavkasta lijevka in Hygrophoropsis aurantiaca, divji lisičkovec, naj bi povzročali sindrom zastrupitve, ki je znan pod imenom eritromelalgija.
Eritromelalgija je redka bolezen z značilnimi ponavljajočimi se napadi žgočih bolečin, eritema in povišane temperature okončin, predvsem nog, redkeje rok. Učinkovito se zdravi z majhnimi odmerki aspirina.
Simptomi zastrupitve se običajno pojavijo teden dni po zaužitju večje količine gob.
Lentinula edodes, užitni nazobčanec oz. šitake lahko povzroča toksično in alergično reakcijo, če uživamo surove ali premalo toplotno obdelane gobe.
Poročajo, da se reakcija, ki spominja na obliko dermatitisa, pojavi 48 ur po zaužitju gob in lahko traja do 10 dni.
Suillus - lupljivke; poročajo, da določene vrste lahko v redkih primerih povzročajo alergično reakcijo, ki se kaže v obliki srbeče kože.
https://video.arnes.si/watch/g8d47bgv0vdv
